King Krule: Man Alive!

+ + + +

Archie Marshall je mora trženjskih oddelkov glasbene industrije. Ko se je pred desetletjem pojavil pod imenom Zoo Kid, je bil mladoletnik z neverjetnim, raskavo globokim glasom in »indie« slogom, ki ni zvenel kot nič drugega, razpet med zračnimi baladami in konkretnimi udarci post-rock-hop-wava. S prvimi izdajami pod imenom King Krule je nakazal, da gre nemara za potencial, ki bi ga bilo s primerno trženjsko in promocijsko pilažo mogoče zgnesti v nekakšnega izrazito sodobnega kantavtorja, suvereno v sedlu v robni preriji popa. Pa se ni izšlo. Marshall se je izkazal za preveč svojeglavega, njegov izraz za premalo neposrednega. Pestile so ga depresije, pomanjkanje klene ambicioznosti in neosredotočeno obračanje k različnim vzvodom umetniškega ustvarjanja. Svoj najuspešnejši glasbeni projekt King Krule je za nekaj let celo deloma zamrznil, zavrnil je sodelovanje s Kanyejem Westom. Vlak za prihod na prvi peron popa je večkrat (namenoma) zamudil.

King Krule se je potem le vrnil leta 2017 z albumom The OOZ, ki je bil sicer markanten, brezkompromisen in kritiško precej hvaljen, a še zmeraj moten, muljast, turoben in počasen. Ne ravno sestavine za čezmerne radijske obrate in pisarniške plejliste. Glavni novosti, ki sta se zgodili v življenju mladega Marshalla od izida te plošče, sta, da je dobil otroka in se iz Londona preselil na severozahodno obrobje Velike Britanije. Ta dva podatka sta morda močno zaznamovala nastajanje novega projekta Man Alive!, a se ne zdita kot njegova nujna predzgodba.

Nova plošča sprva bega. Je bolj lahkotna? Je manj zamorjena? Je pod površjem milejše zvočnosti v resnici še bolj zamorjena? Besedila so enkrat surovo opisna, a insajderska, drugič izpovedna. Marshallov miselni tok je včasih duhovito vsakdanji, nikoli pa povsem jasen ali oprijemljiv. Nekaj se po večkratnem lupljenju le potrdi: pod nežnejšim glasbenim oklepom njegov svet ni nič bolj sončen kot prej. Še zmeraj prevladuje gosta sivina brezupa, optimizem se pokaže le redko in le za trenutek. To, da King Krule tokrat nič ne kriči in večinoma šepeta ali blago prepeva, da muzika lebdi in ne tolče, le za kanček razredči grenkobo besedil. Še najbolj razbremenjujoče delujejo redke saksofonske linije Ignacia Salvadoresa, glavnega sodelavca na plošči.

The OOZ je bil precej razdrobljen in dinamičen, Man Alive! pa je neinte nzive n, počasno moreč in zračno konsistenten. Je uglasbitev nepomembne edinstvenosti življenja pod vplivom pomirjeval, brez enega samega udarnega trenutka. Čeprav so glasbeni mediji Marshallovo prostodušno zunajmodno stališče sprva hoteli uporabiti za piarovsko zgodbo o »naslednjem velikem kantavtorju«, se je z brezkompromisno neprivlačnostjo tretje plošče King Krule utrdil v čisto svojem svetu.