Ne pozabi dihati

Zadnje poletje.

Ne pozabi dihati je film o odraščanju v občini Metlika – ob Kolpi. In posnetki Kolpe so – podobno kot posnetki Bohinjskega jezera v seriji Jezero – čudoviti, osupljivi, že kar transcendentalni. Kak Apichatpong Weerasethakul bi jih z veseljem prekopiral v Tropsko bolezen, Sindrome in stoletje ali pa Veličastno pokopališče. Zlahka pozabiš dihati. Toda ko se pojavijo ljudje, vse pokvarijo. Pa ne le zato, ker pri vseh teh Belokranjcih ni sledu o belokranjskem akcentu. Je pa tu veliko ljubezni: samohranilka (Iva Krajnc Bagola) se vrti s policajem (Miha Rodman), Peter (Tine Ugrin), njen starejši sin, ki se počasi odpravlja na študij, s Sonjo (Klara Kuk), Klemen (Matija Valant), njen mlajši sin, tenisač, ki odrašča in končuje osnovno šolo (Tenisač naj bo!), pa z Jano (Ronja Matijevec Jerman), toda tudi vse te ljubezni so brez akcenta – in brez barve.

Ne izgledajo tako dobro kot Kolpa. Itak jih povsem preglasi Klemnova fiksacija na Petra – Klemen je namreč prepričan, da mu bo Sonja speljala Petra, zato ju zalezuje, tudi med seksom, obenem pa se agonično meče pred Petra: Ne zapusti me! Rabim te! In to potem ponavlja s takšno vnemo, kot da je izumil novo figuro veneris. Ali bolje rečeno: v tej svoji fiksaciji tako pretirava, da je dolgočasen – na smešen način. In smešen na dolgočasen način. A če bi v dvorano malce zamudili in ne bi vedeli, da sta Klemen in Peter brata, bi mislili, da sta geja – da torej gledamo film, v katerem deček, ki se spolno prebuja, ne prenese, da gre objekt njegovih obsesij raje s punco kot pa z njim. Vprašanje je le, zakaj niso pustili, da bi šel film svojo naravno pot – zakaj jima niso pustili, da sta geja, ne pa brata, in zakaj Klemnu niso pustili, da bi ga Peter poklical po svojem imenu, če so že ravno v vlogo Klemna postavili “belokranjskega” Timothéeja Chalameta.