Dr. Lilijana Šprah: »Slovenija je dolga desetletja izjemno zanemarjala področje duševnega zdravja«

Lilijana Šprah je diplomirana psihologinja in doktorica znanosti na področju medicinskih ved. Je predstojnica Družbenomedicinskega inštituta, raziskovalka na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter vodja in izvajalka programa OMRA, katerega poglavitni cilj je seznaniti prebivalstvo, kaj je duševno zdravje in kako se soočiti z motnjami razpoloženja ter jih obvladati. Lilijana Šprah veliko svoje akademske in raziskovalne pozornosti namenja širjenju pismenosti o duševnem zdravju, ki jo prepoznava kot najpomembnejšo promocijsko-preventivno dejavnost pri odpravljanju stigmatizacije duševnih motenj, saj v tej vidi enega od temeljnih vzrokov, zakaj ljudje v duševnih stiskah ne poiščejo pravočasno strokovne pomoči. V njeni pisarni na ZRC SAZU smo pokramljali o skrb zbujajočem stanju zdravstva na področju duševnih motenj, o družbenem kontekstu duševnih stisk, o družbeni stigmi, ki spremlja duševne bolezni, o psihoterapevtskih zadregah, o izgorelosti, anksioznosti in seveda depresiji.

Kaj so temeljni izzivi, s katerimi se v Sloveniji spoprijemamo na področju duševnega zdravja? 

Slovenija je dolga desetletja izjemno zanemarjala področje duševnega zdravja. Lotevali smo se ga izrazito enostransko, kot da gre zgolj za medicinsko težavo, a duševne motnje odražajo večplasten problem: poleg medicinskih so izjemno pomembni tudi drugi vidiki: poklicna orientacija, različni slogi vključevanja v socialno okolje, medosebni odnosi, osebne lastnosti, splošno družbeno ozračje, kulturni in družbeni kontekst. Ko seštejete vse te dejavnike, vidite, da izjemno močno vplivajo na duševno zdravje. V času zdravljenja je treba upoštevati vse te dejavnike, da se lahko nekdo ponovno vključi. Sicer prihaja do situacije, ko osebe po bolnišničnem zdravljenju pristanejo kot ribe na suhem. Želijo najti psihoterapevta, a ni dostopen. Želijo se vključiti v program nevladne organizacije, ki omogoča integracijo v družbo, a te so dostopne zgolj v mestnih okoljih: na periferiji in na podeželju jih ni. Kaj narediti z osebami, ki živijo v oddaljenih krajih in niso mobilne? Bolnišnična oskrba dobro deluje, a je hkrati izjemno draga. Umanjkali so nam storitve in programi na primarni ravni in v skupnosti ter dostop do nekaterih strokovnjakov: psihiatrov, pedopsihiatrov in redkih ptic – kliničnih psihologov. Čakalne dobe na psihoterapevtske storitve štejemo v mesecih, celo v letih, če jih želite dobiti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kaj vam pomaga psihoterapija čez eno leto, če jo potrebujete zdaj? Lahko si umislite samoplačniškega psihoterapevta, a to je zgolj za ljudi z globokimi žepi. Raven duševnih motenj narašča, povečujejo se tudi pri otrocih, pri mladostnikih in pri starejših, hitrega dostopa do ustrezne obravnave pa ni.

Kaj so značilnosti družbenih in kulturnih dejavnikov, ki vodijo v duševne stiske? 

Zagotovo je pomembno, v kakšnem prostoru živimo: ali imamo ekonomsko varnost, ali živimo v socialno urejenem okolju, ali imamo dostop do zaposlitve, do zdravstva, do šole. Govorimo torej o osnovnih družbenih enakostih. Tudi socialne in ekonomske stiske so močen dejavnik, ki težave v duševnem zdravju spodbudijo in vzdržujejo. Torej, kako družba poskrbi za šibkejše, za ranljivejše – to je izjemno pomembno: če ste na družbenem robu, če ste denimo starejša oseba z nizko pokojnino, z razmeroma slabim zdravjem, je tveganje za razvoj duševnih stisk večje. Če nimate podpore centrov za socialno delo in še kakšnih drugih stebrov pomoči (na primer družina), tudi nevladnih organizacij, lahko to močno vpliva na duševno zdravje. Družbene in kulturne norme se odražajo tudi v percepciji posameznika, kako se vrednoti nekdo s težavami v duševnem zdravju. Ali gre za nekaj normalnega ali nekaj odklonskega, kar je treba izolirati oziroma zapreti nekam, kjer jih nihče ne vidi in sliši? Je družba dovolj odprta, da nam ni neprijetno, ko obravnavamo področje duševnih stisk? Tukaj še zdaleč ne gre zgolj za zdravstveno težavo: vse prepogosto srečujemo osebe, ki po končanem zdravljenju ali med njim trčijo na problem zaposlitve. Zaposlitev je samoizpolnjujoča aktivnost, ki jo nujno potrebujemo tudi za dobro duševno zdravje. Zelo je pomembna tudi za tiste, ki trpijo s težjimi duševnimi motnjami, kot je na primer shizofrenija. Če jih ni mogoče vključiti na običajen trg delovne sile, mora za takšne osebe obstajati možnost zaposlitve v posebnih podjetjih ali vključevanje v dnevne centre, kjer se lahko počutijo sprejeti, koristni in tudi produktivni. Teh možnosti imamo glede na potrebe v Sloveniji še vedno premalo, opravljajo pa zelo pomembno poslanstvo, saj se osebe s težavami v duševnem zdravju kljub oviranostim počutijo sprejete, to pa nedvomno pomaga pri okrevanju in vzdrževanju duševnega zdravja.

Bodo tovrstne težave odpravljene z resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja? 

Resolucija stremi k temu, da bo to področje urejeno bolj celostno in sistemsko. Skrb za dobro duševno zdravje se mora v večjem obsegu iz bolnišnične oskrbe premakniti na raven primarne oskrbe oziroma v skupnost. Na voljo morajo biti institucije, ki lahko hitro ukrepajo: da torej, kadar potrebujete pomoč, ne trkate na vrata osebnega zdravnika ali čakate na specialiste. Da obstaja služba, kjer vas sprejmejo takoj, kjer vas pregleda multidisciplinarna ekipa strokovnjakov, ki vas ustrezno usmeri, ali je potrebno zdravljenje z zdravili ali ne, ali potrebujete samo psihoterapevtsko intervencijo, ali pa je treba s pomočjo drugih strokovnjakov rešiti zgolj vaše socialnoekonomske stiske. Zato je eden od temeljnih ciljev resolucije vzpostavitev centrov za duševno zdravje: 25 centrov za odrasle ter 25 za otroke in mladino, in to v tistih geografskih področjih, kjer je dostop do storitev na področju duševnega zdravja slab ali pa ga sploh ni.

Trenutno smo v neoliberalnem času, kjer je tudi zdravje postalo tržna dobrina. Ljudje so lahko naivni, in kadar so v stiski, iščejo tisoč in eno pomoč, pri čemer so pogosto izjemno nekritični. Takšni primeri pa se lahko končajo tudi tragično.

Centrov, namenjenim odraslim, bo ravno toliko kot centrov, namenjenih otrokom in mladini. Torej se ogromno mladih spopada z duševnimi stiskami? 

Statistike pričajo o tem, da stopnja duševnih stisk pri otrocih in mladostnikih silovito narašča.

Najpogostejše so motnje, ki so povezane s stresom, druge najpogostejše so anksiozne motnje, tem sledijo depresija in motnje hranjenja. Pri starših se velikokrat pojavljajo zagate, ali gre za duševne težave ali pa so ta spremenjena volja, utrujenost, sitnost ali agresivnost normalna faza v razvoju mladostnika. Starši se tu pogosto ne znajdejo dobro: ali otrok potrebuje strokovno pomoč ali pa je to normalno za obdobje odraščanja in zorenja. Včasih je to resnično dvorezni meč, saj se lahko spregledajo zgodnji znaki duševne motnje. Namreč, približno polovica duševnih motenj se začenja že pred štirinajstim letom starosti.

Zelo majhen delež ljudi, ki so v duševni stiski, poišče strokovno pomoč. Kaj jih pri tem ovira? 

S tem je povezan eden ključnih ukrepov resolucije, torej to, da je treba bistveno več narediti na področju preventive in promocije. To je izjemno pomembno, saj je duševno zdravje eno bolj stigmatiziranih področij. Po različnih ocenah, ki so bile opravljene za različne duševne motnje, kar 50 odstotkov ljudi, ki bi potrebovali strokovno pomoč, te ne išče. In prav stigma je tista, ki ljudi pri tem najbolj ovira. Ljudje odlašajo do faze, ko preprosto ne zmorejo več opravljati vsakodnevnih aktivnosti. »Ne upam poiskati pomoči, ker bodo mislili, da sem nor« – to so tipične stigmatizirajoče predstave, ki ljudi ovirajo pri tem, da bi pravočasno poiskali pomoč.

Kaj v tem kontekstu pomeni samostigma? 

Samostigma je tesno povezana z družbeno stigmo, torej z nizom stališč in pričakovanj, ki jih družba goji do posameznika, od tega, kako naj bi bil videti, do tega, kako naj se vede, kakšne vrline naj ga odlikujejo. Idealen posameznik naj bi bil na primer visok, postaven, pameten, izobražen, bogat, pošten, delaven in tako naprej. K tovrstnim družbenim pričakovanjem stremimo bodisi na zavedni ali nezavedni ravni. Odstopanje od teh družbenih predstav idealov ali »normalnosti« povzroči, da se posameznik lahko začne počutiti manjvredno: srečuje se z občutki sramu, pade mu raven samospoštovanja. S problematiko stigme so se prvi začeli ukvarjati na področju študij o istospolno usmerjenih, kjer še danes opažamo veliko prisotnost stigme do istospolno usmerjenih, v njeno odpravljanje in zmanjševanje pa bo treba vložiti še veliko truda. Samostigmo vzdržuje občutek manjvrednosti, odraža družbeno stigmo. To pa je glavna ovira pri iskanju pomoči, saj s tem izpostaviš svoje »pomanjkljivosti«, ki niso v skladu z družbenimi pričakovanji in konstrukti.

Kako premagati oviro samostigme? Naj ljudem omogočimo, da lahko v čim večji zasebnosti poiščejo pomoč, ali družbi skušamo dopovedati, da z iskanjem tovrstne pomoči ni nič narobe? 

To gre z roko v roki. Širša družbena ozaveščenost na tem področju se kaže tudi na ravni posameznika: če je družba tolerantna do duševnih motenj, če tovrstna stanja razume kot življenjska – kot zdravstveno težavo, na primer diabetes –, potem se tudi posamezniki odločajo, da brez sramu poiščejo pomoč. Tako pa večina ljudi duševne stiske prikrije, saj se zavedajo, da si lahko zaradi svojih »šibkosti« kaznovan: izgubiš zaposlitev, sodelavci te izolirajo, okolica spremeni odnos do tebe. Redki posamezniki so opolnomočeni do te mere, da se upajo razkriti. Ta proces pa pri nas k sreči napreduje: številne slavne in javne osebe razkrivajo svoje duševne stiske. Posameznik vidi, da zbolevajo tudi slavni in bogati, ki sporočajo, da učinkovito zdravljenje obstaja: sporočajo, da s tovrstnimi težavami zmorejo živeti polno in kakovostno. To je izjemno pomembno sporočilo, ko nagovarjamo samostigmo: da nismo osamljen primer in da pomoč obstaja.

Ovira, ki pelje v to, da pomoči ne poiščemo ob pravem času, pripelje tudi v to, da si diagnoze postavljamo sami s pomočjo interneta, saj to lahko storimo v popolni zasebnosti in anonimnosti. Verjetno se ljudje v veliko primerih v stiski zatečejo k virom na spletu, s katerimi si sami postavijo diagnozo. 

Da, splet je vedno bolj dostopen, smo vedno bolj digitalno pismeni, a tu preži tudi druga past. Ob množici informacij, ki so na voljo, je treba znati odbrati prave, za kar tudi potrebujete določeno znanje. Komu zaupati? Kaj je res? Zagotovo je internet lahko dober pripomoček, saj včasih nekatere tudi opogumi, da poiščejo strokovno pomoč. Na eni strani zagotavlja anonimnost, po drugi strani pa lahko tudi odvrača ali zavaja glede ustreznih pristopov zdravljenja. Laična javnost ob poplavi informacij pogosto ne zna presoditi, kaj je relevantno. Na spletu je bogata ponudba alternativnih metod ter različnih pomagal in ljudje nasedajo marsičemu, resne težave pa potrebujejo resne pristope. Če je duševna stiska razmeroma blaga, potem nam lahko kakšen od alternativnih pristopov tudi pomaga, kadar pa so težave resne, kakovost življenja pa zaradi duševnih težav zelo slaba, se je treba stvari lotiti drugače. Brez osnovnega znanja na spletu težko najdemo ustrezno strokovno pomoč. Na spletu lahko najdemo celo psihoterapevtske seanse, ki potekajo prek videoklica, nad čimer bodo resni psihoterapevti zgroženi, saj vejo, da je za kakovosten psihoterapevtski proces potreben živ stik med terapevtom in klientom. A trenutno smo v neoliberalnem času, kjer se vse prodaja, kjer je tudi zdravje postalo tržna dobrina. Ljudje v stiski iščejo tisoč in eno pomoč, pri čemer so pogosto izjemno nekritični in naivni. Takšni primeri pa se lahko končajo tudi tragično.

Zaposleni niso več socialni kapital, temveč so postali stroški dela. Varčuje se pri ljudeh, dvomiš o tem, ali si smeš privoščiti bolniško, mladi pari si ne upajo ustvariti družin, ženske rojevajo vse kasneje. Vsi ti pritiski zagotovo vplivajo na to, da so mlajši ranljivejši tudi za pojav izgorelosti.

Sklepam, da na področju tovrstnih alternativnih pomoči mrgoli šarlatanov, ki meglo, zakamuflirano v kvazistrokovno pomoč, ponujajo zgolj zaradi dobička. 

V Sloveniji je trenutno tu še en izrazito prazen prostor: to je zakon o psihoterapevtski dejavnosti. Že leta se trudimo, da bi to področje zakonodajno uredili, a tu žal še vedno ni napredka. Različni akterji se morajo med sabo dogovoriti, kaj je ustrezna psihoterapija, kakšna izobrazba je potrebna na tem področju, skratka, treba je definirati pogoje, ki nekoga deklarirajo kot legitimnega psihoterapevta, ki nam ga lahko priporoči na primer osebni zdravnik. Zdaj pa se lahko hitro ujamemo v past in pristanemo pri domnevnih psihoterapevtih, ki nimajo ustreznih izkušenj ali izobrazbe, saj so na krajših tečajih pridobili zgolj neke osnovne psihoterapevtske tehnike. Moramo se zavedati, da psihoterapija spreminja možgane. Razni šarlatani, premalo izobraženi in premalo kompetentni terapevti lahko posamezniku povzročijo hudo škodo: ne zgolj tako, da te finančno oropajo, oropajo te tudi zdravja. Ko kdo ostane s prazno denarnico in s še večjimi duševnimi stiskami, bo nadaljnja pot k okrevanju še mnogo težja. Zato je to področje treba čim prej ustrezno zakonsko regulirati.

Kdo pa se pravzaprav odloči, kateri psihoterapevt je legitimen in kateri ne, če so že psihoterapevti pri nas med sabo izjemno neenotni o tem, kako pristopiti k zadevi? 

Ministrstvo za zdravje trenutno vodi proces priprave zakona. Kot kaže, še vedno obstajajo velike zagate o tem, katera psihoterapevtska smer in izobrazba sta ustrezni: pripadniki različnih psihoterapevtskih šol doslej še niso našli skupnega jezika, ampak prej ali slej ga bodo morali. Ta zakon je v pripravi že dobrih deset let, a tudi zato, ker ni kontinuitete na ministrstvih, ker kar naprej padamo v nove vlade ali v brezvladja, zakon o psihoterapevtski dejavnosti očitno ni dovolj visoko na prioritetni listi, saj je treba urediti na področju zdravstva veliko drugih problemov. V resnici je nujno, da se na področju psihoterapije čim prej postavijo pogoji in pravila igre. Da lahko vsak od nas ve, kaj lahko dobi pri kom, in da je v psihoterapevtskem procesu varen.

Ker so motnje razpoloženja, kot sta anksioznost in izgorelost, v zadnjem času prešle v mainstream diskurz, se ogromno ljudi samodiagnosticira s tovrstnimi motnjami. Kdaj gre resnično za izgorelost, kdaj pa ima človek preprosto slab teden oziroma gre skozi težko obdobje, in iz te muhe dela slona? 

Verjamem, da lahko nekateri svoja čustvena stanja, psihično počutje tudi prepotencirajo in kakšno svojo lastnost ali vedenjski vzorec prepoznajo kot bolezen ali motnjo. Verjetno botrujejo temu različna ozadja. A ne glede na to, ali gre za eno ali drugo skupino; tisti, ki se spopadajo z duševnimi stiskami, prej ali slej vidijo, da je nekaj hudo narobe z razpoloženjem in počutjem: lahko izgine motivacija in veselje do stvari, ki so jih včasih radostile, pojavijo se lahko težave s spanjem – na eni strani prekomerna potreba po spanju, na drugi izguba te potrebe, izčrpanost, bolečine, potrtost, tesnoba. Izgorelost je stanje, s katerim se vse pogosteje srečujemo. Psihofizični zlom kot posledica doživljanja dolgotrajnih močnih obremenitev in stresa tako močno okrni kakovost življenja in sposobnost opravljanja vsakodnevnih aktivnosti, da ga ne moremo pripisati zgolj slabemu tednu ali težkemu obdobju. Res pa je, da ljudje velikokrat zamenjujejo pojma utrujenost in izgorelost. Izgorelost je sindrom, pri katerem gre za dolgotrajno kronično stanje skrajne psihofizične in čustvene izčrpanosti, pospremljeno s simptomi, kot so razdražljivost, slaba volja, izguba motivacije, ravnodušnost, nemoč, depresija, pomanjkanje energije in manjša učinkovitost, bolečine v sklepih in mišicah, motnje spanja idr. Če utrujenost in izčrpanost lahko odpravimo s počitkom, dopustom ali razbremenitvijo, pa je pri izgorelosti situacija nekoliko drugačna, saj počitek le začasno umiri trenutne simptome izgorelosti, ki se lahko povrnejo že ob prvih novih obremenitvah.

Pri depresiji opazimo daljša obdobja žalosti in malodušja in otožnosti, ki motijo vsakodnevno funkcioniranje, pojavlja se upad storilnosti na delovnem mestu, izogibanje socialnim aktivnostim ter kognitivne težave: upad v sposobnosti osredotočanja in pomnjenja. Normalno je, da smo v situacijah, ko nam denimo umre bližnja oseba, potrti, žalostni, malodušni, da nimamo veselja do druženja, da izgubimo motivacijo za delo. Ampak to sčasoma izzveni. Nekateri se na izgube odzovejo intenzivneje, kot je običajno. Če to traja daljše obdobje in resno moti vsakodnevno funkcioniranje, je verjetno čas za premislek, kaj se dogaja, kaj lahko naredimo. Sicer obstaja kar nekaj pripomočkov za samopomoč, s katerimi se lahko iz razmeroma blagih kriz izvlečemo tudi sami, a če nam ti ne pomagajo, potem moramo definitivno poiskati pomoč strokovnjaka.

Kakšni pa so dobri pripomočki za samopomoč? Kakšno je vaše stališče do poljudnih knjig za samopomoč pri spopadanju z motnjami razpoloženja, kot je denimo izgorelost? Je prav, da nam o tem pridigajo laiki, čeprav gre za medicinske probleme? 

Ljudje raje prisluhnemo nekomu, s katerim se lahko poistovetimo. Kot sem že omenila, lahko pri zmanjševanju samostigme veliko naredijo prepoznavne javne osebe, ki razkrijejo svoje duševne stiske. S tem, da nekdo deli svojo izkušnjo, ni nič narobe. Celo več: pri odpravljanju oziroma zmanjševanju samostigme je ena izmed najvišjih ravni razkrivanje neznanim drugim. S tem ljudje pomagajo tudi samim sebi, to je oblika avtoterapevtskega pristopa. Po drugi strani je to nekaj, kar ljudje radi slišijo: osebne zgodbe so ena od oblik terapije tako za pripovedovalce kot tudi za tiste, ki jih prebirajo ali poslušajo. Lažje se identificirajo z njimi kot s strokovnjaki, ki jih nagovarjajo akademsko. Tovrstno nagovarjanje je lahko namreč izjemno sterilno in pri mnogih vzbuja distanco. Ko pa slišite podobno zgodbo, kot jo doživljate sami, je to lahko po eni strani uteha, po drugi strani pa motivacija: ljudi lahko spodbudi k temu, da poiščejo pomoč, saj vidijo, da v svojih težavah niso sami. Če mislim, da se to dogaja zgolj meni, se lahko začnem sukati v začaranem krogu poglabljanja stiske, kar botruje odlašanju iskanja strokovne pomoči.

Duševne motnje so izjemno veliko ekonomsko breme, ki presega štiri odstotke BDp-ja, v Evropski uniji in v Sloveniji. Ocenili smo, da nas slabo duševno zdravje v Sloveniji stane okoli 1,6 milijarde evrov na leto.

Nedavno je po spletu krožil članek o tem, kako so milenijci postali generacija izgorelih, ki pravi, da je izgorelost simptom kapitalizma. So res družbenoekonomski dejavniki tisti, ki so pripeljali do te krize? 

Občutek ekonomske negotovosti je po eni strani zagotovo pomemben dejavnik, po drugi strani pa vpliva tudi tekmovalnost, ki za sabo potegne enormne napore in prizadevanja, ki se vlagajo v zasebno in poklicno sfero. Jasno postaja, da gre tukaj za hud pritisk kapitala, da delavci, zaposleni, pravzaprav niso več socialni kapital, temveč so obravnavani kot strošek dela. Začel je prevladovati popolnoma drugačen pogled na človeka. Varčevanje pri ljudeh vodi v dodaten pritisk, saj nisi prepričan, ali boš jutri še vedno lahko opravljal isto delo, dvomiš o tem, ali si smeš privoščiti bolniško in podobno: imperativ konkurenčnosti na eni strani in na drugi prekarne zaposlitve.

Mladi pari si ne upajo ustvariti družin, ženske rojevajo prvega otroka vse starejše. Skratka, vsi ti pritiski zagotovo vplivajo na to, da so milenijci lahko ranljivejši tudi za pojav izgorelosti. Milenijska izgorelost pa se ob najvišji stopnji brezposelnosti in tem, da so njeni pripadniki večinoma prekarci z najnižjimi osebnimi dohodki, povezuje tudi s tem, da je treba takoj odgovoriti na elektronsko pošto, sporočila in telefonske klice ter z nezmožnostjo odklopa od elektronskih medijev.

Hkrati pa, kot je navedeno v Resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja, tudi posledice duševnih motenj zaradi izgube produktivnosti obremenjujejo družbene in gospodarske sisteme. Torej družbenoekonomski sistem in duševne bolezni drug drugega napajata? 

Res je, duševne motnje so izjemno veliko ekonomsko breme. Menijo, da ta strošek presega štiri odstotke BDP-ja, v Evropski uniji in v Sloveniji. V Sloveniji ocenjujejo, da nas slabo duševno zdravje stane okoli 1,6 milijarde evrov na leto. S tem je povezan tako neposreden strošek zdravljenja kot posredni stroški, torej izostanek od dela in zmanjšana učinkovitost na delu. Potem so tu tudi upokojitve in stroški, povezani z izpadom dohodka enega od družinskih članov. V Sloveniji smo s preostalo Evropo primerljivi pri stroških zdravljenja motenj, zelo pa se razlikujemo pri posrednih stroških. Kar sedemsto milijonov evrov izgube na leto je povezanih z neposrednimi stroški. Zakaj se to dogaja? Ker so bolniške odsotnosti zaradi duševnih motenj izjemno dolge, tako zaradi čakalnih dob kot zaradi dolgotrajnega zdravljenja. Bolniška odsotnost zaradi depresije na primer v povprečju traja 45 dni. To je tretja najpogostejša motnja pri delovno aktivni populaciji, stari med 24 in 65 let. Če želimo zmanjšati ekonomsko breme duševnih motenj, potrebujemo celosten pristop, saj nikakor ni dovolj, da na primer zgolj pocenimo zdravila. Delovati moramo na preventivni in promocijski ravni: dvigniti raven pismenosti o duševnem zdravju v laični javnosti, zmanjšati stigmo, z ustrezno mrežo služb na področju duševnega zdravja pa moramo duševne motnje čim prej in čim bolje pozdraviti, ljudi ustrezno rehabilitirati in jih čim prej vrniti na delovna mesta.