Umrl je Ulay

Priznani konceptualni umetnik je med letoma 1976 in 1988 sodeloval z Marino Abramović, od leta 2009 pa je živel v Ljubljani

Po dolgotrajni bolezni je umrl Frank Uwe Laysiepen – Ulay, ki se je rodil leta 1943 v nemškem Solingenu, pozneje živel in ustvarjal v Amsterdamu, v zadnjih letih pa si je dom ustvaril v Ljubljani. Leta 1976 je v Amsterdamu spoznal Marino Abramović, s katero sta veljala za enega najbolj razvpitih in spornih umetniških parov v zgodovini.

Ulay se je izšolal za fotografa in v obdobju od leta 1968 do 1971 veliko delal tudi kot svetovalec pri podjetju Polaroid. V svojem zgodnjem umetniškem obdobju (1968–1976) je tematsko raziskoval razumevanje konceptov identitete in telesa, bodisi na ravni osebnosti ali pa skupnosti oziroma družbe. Tako je ustvaril nize polaroidnih fotografij, umetniško pa se je izražal tudi v aforizmih in osebnih izraznih performansih. Sčasoma je postajal Ulayev fotografski pristop vedno bolj umetniško izrazen in se razvil v pravi fotografski performans (Fototot, 1976). V kasnejšem obdobju svojega zgodnjega umetniškega ustvarjanja, ko je začel fotografijo dojemati kot medij umetnosti, je njegovo ustvarjanje preraslo v umetniške inštalacije in performanse (There Is a Criminal Touch to Art, 1976).

Med letoma 1976 in 1988 je sodeloval z Marino Abramović. Skupaj sta ustvarila vrsto performansov, v katerih sta se osredotočala na vprašljivo dojemanje moške in ženske energije in na preseganje fizičnih meja telesa (Relation Works). Po razhodu z Marino Abramović se je Ulay znova posvetil fotografiji in temam, kot je npr. marginalizacija posameznika v sodobni družbi, ponovno pa se je lotil tudi problema nacionalizma in njegovih simbolov (Berlin Afterimages, 1994). Čeprav je bila fotografija njegov osnovni umetniški jezik, se je vseskozi posvečal tudi drugim oblikam performansov in bil v svojem umetniškem izrazu izrazito provokativen.

Med letoma 1976 in 1988 je sodeloval z Marino Abramović. Skupaj sta ustvarila vrsto performansov, v katerih sta se osredotočala na vprašljivo dojemanje moške in ženske energije in na preseganje fizičnih meja telesa (Relation Works).

Zadnja leta se je Ulay posvečal predvsem projektom in umetniškim pobudam, ki skušajo ozaveščati ljudi in družbo o pomenu in neprecenljivi vrednosti vode (Earth Water Catalogue, 2012). Ulayeva dela in tista, ki sta jih soustvarila z Marino Abramović, najdemo v številnih zbirkah priznanih umetniških muzejev in ustanov po svetu, med drugim tudi v muzeju Stedelijk v Amsterdamu; v Centru Pompidou v Parizu in v Muzeju sodobnih umetnosti v New Yorku. 

Leta 2013 je režiser Damjan Kozole o njem posnel film Projekt: rak. Prvi prizori so bili posneti novembra 2011 na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kjer je Ulay prejemal kemoterapijo. Ko se mu je zdravje malo izboljšalo, se je odločil, da obišče svoje prijatelje po svetu. Kamera ga je na tem poslovilnem obredu spremljala najprej na premiero filma Marina Abramović The Artist Is Present v Berlin, potem v New York in na koncu v Amsterdam. Kar se je na začetku zdelo kot intimno poslovilno pismo, je nazadnje preraslo v Ulayev največji in najpomembnejši projekt.

briqJw5Ut0Y

Leta 2016 je bila v ljubljanski Mestni galeriji na ogled retrospektivna razstava Jaz drugi, ki je predstavila nekatera ključna Ulayjeva dela, v katerih se osredotoča na svoje lastno telo in njegovo družbeno odtujitev, in nas nato zaplete v slikovit dialog in prikaz umetnikovih odnosov do sočloveka, najsi bo to dolgoletni prijatelj ali popoln neznanec. Osnovna konceptualna premisa razstave, ki sta jo pripravila kustosa Alenka Gregorič in Tevž Logar, je bila obravnavati avtorjev ustvarjalni opus skozi prizmo medčloveških odnosov; ti predstavljajo integralni del Ulayeve umetniške prakse. 

Lani so v Ljubljani odprli projektni prostor Fundacije Ulay, ki se posveča skrbi za umetnikov opus ter podpori mladim umetnikom.

Preberite tudi:

- Ulay: »Estetika je zanimiva, etika pa nujna!«

- Z njim se ne zajebavajte!