Janša, tretjič

Janko Lorenci

6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kolumna

Slovenija čaka na koronavirus in novo vlado. Obojega se bojimo, oboje je motnja. Nacije ne bo ugonobila, jo pa lahko spravi v resne težave.

Nastanek nove koalicije najbrž ni spremenil osnovnega razmerja moči med političnima poloma. Je pa razgalil drastični oportunizem SMC in Desusa ter nebogljenost NSi. Te stranke, ne pa volivci ali Janša sam, so šefu SDS omogočile vrnitev na oblast. To bodo drago plačale na volitvah.

Nova koalicija nekaj adutov ima. Prvič, gospodarske razmere so še solidne, čeprav se slabšajo. Janša bo imel bistveno večjo osebno avtoriteto kot Šarec. Pri marsikom še zbuja iluzijo, da lahko, ker je trd človek, politična mrcina, s trdo roko napravi red – stara želja po Voditelju. Četrtič, partnerji so nezanesljivi, a hkrati živo zainteresirani, da vlada ne bi delovala kot katastrofa (no, ta interes so imeli tudi v Šarčevi koaliciji, a ga niso upoštevali). Janši lahko kako točko prinese tudi predsedovanje EU. Njegova premierska in kasnejša usoda pa bo zelo odvisna od obnašanja javnosti in opozicije. Če se bo ta med seboj mesarila, bo pogorela.

Največja Janševa slabost je paradoksno prav novo bratenje, ki mu je omogočilo vrnitev. Kako izpraznjena je nova koalicija, govori že nenavadno mršava in ohlapna koalicijska pogodba, ki napoveduje vse in nič. Vse članice koalicije so zgolj priveski SDS. Njihov edini adut je, da so nepogrešljive – kakor so se Janši prilepile, se lahko od njega tudi odlepijo. Če bo premier slabo ravnal z njimi, bodo po volitvah še bolj zanesljivo izginile, s tem pa odpadle kot nujno potreben material za povolilno koalicijo. Nakazujoča se ministrska ekipa, skupaj s kvoto SDS, je klavrna in deloma nevarna; če bodo Vizjak, Šircelj in Černač res okoljski, finančni in notranji minister, bodo koze čuvali volkovi.

Scela si je Janša s tako škrbasto koalicijo poslabšal možnosti na volitvah, ko te pač bodo. Zakaj se je torej le odločil zanjo? En odgovor: tudi volitve in sestava koalicije po njih bodo negotove, boljši je torej vrabec v roki kot golob na strehi. Drug mogoči Janšev motiv je ponudil V. Miheljak: prevzeti vodenje policije in zabrisati sumljive finančne sledove. Tretji potencialni motiv: vladal bom tako, da bom bolj ali vsaj ne manj priljubljen.

A pogoj za to je ukinitev starega, znanega Janše ali vsaj dobro in dolgotrajno pretvarjanje. Ni videti, da bi lahko novi premier izpolnil ta pogoj. Pod trenutno relativno spravljivostjo brbotata stara ostrina in strupenost. Tu so še izkušnje večne razdiralnosti njegovih prejšnjih mandatov in opozicijskega delovanja. Nič tudi ne kaže, da bi lahko opustil trdo neoliberalnost in zanikrn odnos do prve problematike našega časa – ogroženosti okolja.

Desni komentatorji tarnajo, da je Janša de monizir an. Goto vo je dokaj osovražen in deloma ostro obravnavan. Toda za to je kriv sam. Sloveniji je že naredil ogromno škodo – psihološko, politično in materialno. Vso državo, ne le njeno politično sfero, sistematično histerizira in jo – z nemajhno asistenco zmernega pola – drži v krču. Drugo so njegova dejanja ekonomsko-socialne narave. Janša ni učinkovit politik, nasprotno: državi je, ko je bil premier, s pregrevanjem gospodarstva, tajkunizacijo, zujfom, odnosom do pritiskov iz EU (k nam je celo vabil trojko) naredil materialno in razvojno škodo, merljivo v milijardah evrov.

Po drugi strani ni uničil ali usodno razmajal institucionalnega sistema. Ne zaradi privrženosti demokraciji, ampak zaradi drugih varovalk: relativne trpežnosti ustanov, večinskega razpoloženja prebivalstva, ki nasprotuje janšizmu, zaradi članstva v Uniji. Tudi v svojem tretjem mandatu tega sistema ne bo uničil, a ga bo nažiral od znotraj. Toda kot rečeno: ta razdiralnost ima svoje meje.

Novo vlado gre obravnavati s tega nefatalističnega vidika. Vsekakor bo treba z njo nekaj časa živeti. Demoniziranje Janše je odveč, še bolj pa pahorjansko enačenje vseh strank in zatiskanje oči pred dejstvom, da bo koalicijo vodila skrajna desnica. Stvarno, dokazljivo škodljivost novega premiera za razvoj, srednji sloj in malega človeka je treba poudarjati bolj kot njegovo »prinčevstvo teme«.

Janše se ni treba pretirano bati. Javnost in mediji so očitno izgubili nekaj strahu pred njim. To je pomembna novost. Že samo sestavljanje zasilne, neperspektivne koalicije govori, da Janša kot premier še ni bil tako šibek in da si SDS ne bo mogla privoščiti česarkoli, vsaj odkrito ne. Tudi Janša mora po malem misliti na prihodnje volitve. Nekoliko ga bosta zadrževala Unija in slovensko predsedovanje. Pri tem se je glas o njem v tujini poslabšal. Reuters in AFP (podobno pa tudi številni drugi mediji) sta ga zgovorno označila za že obsojenega, antimigrantskega politika in Orbánovega zaveznika. S takim »slovesom« postaja sporen tudi za družino ljudskih strank v Bruslju. Za sabo pa bo, veliki patriot, potegnil Slovenijo – zunaj bo še manj vredna.

SDS ima številne značilnosti skrajne desnice in med drugim, podobno kot Trump ali Orbán, napada take stebre demokracije, kot so sodstvo in mediji. Toda osnovne institucije in ustavno ureditev bi lahko, kot rečeno, zrušila le v vseevropskih izrednih okoliščinah – med akutnim razpadanjem EU, gospodarsko krizo, hujšo kot leta 2008, ali kako katastrofalno epidemijo. Gotovo pa se bo Slovenija z novo vlado približala tisti neslavni vzhodnoevropski druščini, ki duši demokracijo. A to obdobje bo treba pač preživeti in se anomalijam upirati. Če bo oblast na primer skušala privatizirati zdravstvo, se bodo ponovile vstaje. Nova opozicija pa je dobila predah, da razmisli o svojih številnih slabostih in se ustrezno preobrazi.