Sem komunajzarka rdeča in ne maram vampov, nisem pa ljudožerka

Maja Novak

6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Ihta

Začnimo z novico, brez katere se ne smejo začeti nobena poročila, noben dnevni pregled tiska, noben povzetek tedenskega dogajanja, nobena maša, noben obrok v pošteni krščanski družini, ki pred jedjo moli: Luka Dončić je na tekmi skočil tri dvojne aksle, dva trojna ritbergerja, štiri trojne lutze in napravil dve pirueti.

Zdaj, ko je Mladina, revija z nizko naklado, objavila to bedno šalo, je, če naj se oprem na tvit najdejavnejšega tviteraša v državi, ponovno užalila več sto tisoč Slovencev, ki v srcu dobro, zlasti pa slovensko, torej športno mislijo. Čez šport ne kaže udrihati (tega tudi ne počnem) in ne kaže opozarjati na pretirano pripisovanje pomena tej sicer hvalevredni dejavnosti ( ja, to pa delam). Seveda bi se več sto tisoč Slovencev užaljenosti zlahka izognilo tako, da kratko malo ne bi brali Mladine. Če jo bodo v več sto tisočih še dalje kupovali zgolj zato, da bi mazohistično prebirali zbadljivke na svoj rovaš, navsezadnje ne bo več dolgo revija z nizko naklado.

Ljudje so danes tako hitro užaljeni. Za vsako figo. Nič čudnega, da se je v publicistični amerikanščini, ki je v letih, kar jo prevajam za Global, evoluirala v najbolj nemogoč jezik na svetu, pojavila beseda snowflake, ki jo pri nas prevajajo kar kot snežinko, pomenila pa naj bi, če prav razumem, človeka z bolestno tanko kožo, ki užaljeno vrešči, kadarkoli meni, da je kdo stopil na prste njegovega dostojanstva, zlasti če se je pri tem mogoče sklicevati na politično korektnost in enakopravnost vseh štirih ali petih spolov. Ljudje so užaljeni, celo če omeniš, da ne maraš vampov. Resnično. Tak zapis sem objavila na Facebooku, pa mi je ob vseh drugih kritikah prijatelj – resda v šali – pri priči sporočil, da sem zato izgubila eno od številnih piv, ki jih imam pri njem v dobrem. Ti šment.

Posebej napeto je kajpak v politiki. Tam frči vse živo, od resničnih žalitev (se spomnite Ruparjevih ginekoloških pregledov?) do legitimne kritike in legitimnega izražanja legitimnih mnenj, a zdi se, da nihče ne loči med prvim in drugim. Če ostanemo pri objavah na Facebooku, levičarji v jezikanju v ničemer ne zaostajamo za desničarji, res pa je, da imajo ti bujnejšo domišljijo in bogatejši besedni zaklad. Komu drugemu bi prišlo na misel pripadnikom nasprotne politične opcije pripisati ljudožerstvo? Kaj smo storili tako zavrženega, da je to mogoče primerjati z najhujšim mogočim ekscesom v medčloveških odnosih? A dovolite mi pripombo: najhujši je samo v očeh sodobnega, civiliziranega človeka – v prazgodovini so veljala malce drugačna merila in prav mogoče je, da uporaba izraza ljudožerci preroško napoveduje vrnitev v razmere, v kakršnih so se spori reševali malce manj civilizirano, kot bi si tega želeli danes, po možnosti s pestmi.

Menim, da bi pri presojanju, ali je ta ali ona izjava žaljivka ali preprosto mnenje, morali upoštevati zlasti razliko med ad rem in ad personam. Posmehovanje Trumpu zaradi barve njegovega lasnega vložka ali prvaku desničarske stranke zaradi njegove domnevne plešavosti je govor ad personam, resnično žaljiv. Ni mi mar, kaj predsednik SDS nosi na glavi, niti me kaj prida ne zanima, kaj nosi v glavi, dokler to v glavi ostane. Brž ko svoje misli prelije v politično izjavo, pa imam vso pravico pod soncem nebeškim, da na spodoben način izrazim morebitno nestrinjanje z njo – kot ima tudi on pravico ugovarjati mojemu svetovnemu nazoru, dokler me seveda ne obtožuje kuhanja ljudi v kotlu. Kuhanja, mene? Saj še jajc ne znam ocvreti.

Kdor se podaja v politiko, mora biti sposoben prenesti kritiko, to je conditio sine qua non. Temu se reče pluralizem mnenj, ki smo ga zahtevali, ko smo rušili enopartijski sistem v socialistični državi, še pomnite? Če je wannabe politik snežinka, ki se na sleherno pripombo odzove z izbruhom nebrzdane jeze, naj o svojih mnenjih molči in si poišče drug hobi. Tako bo na varnem, ne pred žaljivkami – kajti s temi se Slovenci izdatno obkladamo tudi v zasebnem življenju, zato ti ena ali dve prej ko slej nista prihranjeni –, temveč pred tem, da bi ga kdo razsrdil tako, da bi nasproti njegovemu legitimnemu mnenju postavil svoje, prav tako legitimno. Koliko je ljudi, s katerimi bi lahko prijateljevala, srkala kavo (v redu, pivo), hodila na dolge sprehode v naravi in se pogovarjala o vnukih ter vragolijah hišnih ljubljenčkov, ko bi molčali o svojih prepričanjih! Celo če ne bi molčali, bi lahko z njimi počela vse našteto, dokler bi smela kakšno reči tudi jaz, nato pa bi se modro sporazumeli, da se pač strinjamo, da se ne strinjamo, in skupaj opazovali sončni zahod, ki bi bil enako všeč obema stranema. Idile je konec šele, ko mi kdo, denimo med pogovorom o UTD, zabrusi: komunajzarka rdeča. Pa še mimo udari. Ne posreči se mu, da bi me užalil, kajti na to, da sem komunajzarka rdeča, sem ponosna.

Sleherni Slovenec, ki ima vsaj eno, eno samo mnenje o tem ali onem vidiku politike, je, po vsem sodeč, prepričan, da ni človek kar tako, temveč evangelist, ki je prisiljen oznanjati edino zveličavno resnico, ko pa besede ne zaležejo, je čas za ogenj in meč. To traja že stoletja. Andrej E. Skubic je nekoč v duhoviti (kakšni pa sicer, saj je Andrej E. Skubic) zgodbi opisal Joyceovo edino noč v Ljubljani. Ker je bil Joyce nadarjen za jezike, se je slovenščine učil kar sproti – in ogovoril liberalca z besedami, ki jih je minute pred tem slišal od narodnjaka. Bil je tepen. Zapomnil si je izkustvo in ob naslednjem srečanju z domorodci uporabil narodnjakovo dikcijo – le da je tokrat ponovno naletel na liberalce. Tako jih je v eni sami noči skupil kar nekaj. Ampak danes so, naj si wannabe varda misli karkoli, pesti zastarele. Poskusimo biti civilizirani – ali ravnati tako, kot je nekje drugje zapisal Skubic: Govoriti je treba, sčasoma se bomo začeli pogovarjati.