Živa Božičnik Rebec, kiparka, za katero se spekter resnic kaže na površini snovi in substanc

Kako resnična je umetnost? Nekateri se z njo ukvarjajo, ker si želijo, da bi prek umetnosti prišli do resnice – ali pa bi radi skozi umetnost posredovali svetu svojo resnico. Toda kiparka Živa Božičnik Rebec (1991) ni ena izmed njih. Zaveda se, da je umetnost konstrukt, znotraj katerega je bržčas iskreno samo prepoznavanje tistega, kar umetniško delo reflektira v nas. Realnost pa se po njenem mnenju kaže v spektru materije in substanc, »na površini, ki je ravno toliko globoka, če ne globlja kot tisto, kar prekriva«. Njena dela, predstavljena na nedavni razstavi Topical Applications 2 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, so obravnavala izginotje telesa v snoveh, postopkih in produktih sodobne lepotne industrije. »Kozmetična industrija me ne zanima zato, ker sem ženska, pač pa zato, ker se najbolj ukvarja z utelešenjem materije,« pravi. »Ponujeni so nam produkti, ki že imajo neko formo, zato da nam je lažje razumljivo, za kaj gre, kaj kupujemo. Nikoli ne dobimo esence določene snovi – vse, kar nastane v laboratorijih, se umesti v neki format. To je sintetizirana resnica – materiali so v tej industriji še najbolj resnični in samostojni, vse ostalo je lažno oziroma presega človeško razumevanje. Zato je zame pomembno spajanje materialov in substanc v umetnosti oziroma te učinke dosegati s sintezo dizajna in umetnosti.«

Dizajnu se je intenzivneje posvečala, preden se je našla v kiparstvu, kajti diplomirala je na smeri Unikatno oblikovanje – steklo in keramika na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Toda pristop je bil bolj umetniški kot praktičen – študentje niso oblikovali kozarcev, kot bi si morda kdo predstavljal glede na ime študija, temveč abstraktnejše skulpture –, kar ji je ustrezalo, in odločila se je, da magistrski študij nadaljuje na kiparstvu. Še pred tem je imela znotraj dodiplomskega študija prvo uspešno razstavo na Danskem, na European Glass Context Bornholm festivalu, kjer pa je njeno delo z naslovom 70/7 doletela neljuba usoda: v času, ko je bilo razstavljeno, se je poškodovalo. »Zanj sem potem dobila zavarovalnino – to je bilo prvič v življenju, da mi je kdo plačal za umetnost,« pove z rahlo ironijo. »Vendar sem ta denar vložila v produkcijo naslednjega dela.« Produkcija ni poceni in četudi je dovolj iznajdljiva, da najde ljudi, ki ji pri tem pomagajo, ali sponzorje (za dela, ki so bila razstavljena na zadnjem trienalu sodobne umetnosti U3 v Moderni galeriji, je bil njen sponzor L’Oréal, sodeluje tudi z različnimi slovenskimi podjetniki in obrtniki), mora izdelavo vsakega dela še vedno v največji meri financirati sama. »Ne vem, kako uspeva ostalim, ki se ukvarjajo s podobnimi rečmi – najbrž ti mora na neki točki uspeti preboj na umetniški trg ali pa moraš poiskati alternativne vire zaslužka. Sama se ta hip še trudim, da denar ne bi oviral mojega ustvarjalnega procesa, zato pri načrtovanju posameznega projekta ne gledam na to, koliko bo stal, ker se mi zdi, da s tem omejuješ svojo prakso, kar se pozna na kakovosti.« Material za delo in preostale račune plačuje z oblikovalskimi projekti in z delom v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ki je zanjo koristno še z enega vidika: tam je spoznala ljudi s podobnimi zanimanji, s katerimi danes umetniško sodeluje. »To so na primer pesnik Uroš Prah, publicist in kurator Domen Ograjenšek, kuratorica Tjaša Pogačar in še nekaj drugih.« Z Urošem Prahom, Domnom Ograjenškom in še nekaj drugimi umetniki je leta 2015 soustvarila enodnevni pop-up dogodek Površina // Odpor na gradu Cmurek, Tjaša Pogačar pa je leta 2018 kurirala skupinsko razstavo Next of Skin, na kateri je razstavljala tudi Božičnikova. »Zdi se mi pomembno, da se naša generacija povezuje, četudi delujemo na različnih umetniških področjih, kajti na koncu vidiš, da se glede določenih stvari znajdemo na nekem stičišču,« meni.

Pred kratkim je dva meseca preživela na rezidenci v Pragi – tam je med drugim razvijala lastne mešanice hidrogelov iz vode in drugih adhezivov, kajti njen cilj je, da bi v bodočih delih še natančneje raziskovala utekočinjenost substanc in materialov površine. Z zadnjimi deli, kot sta Smudge in Brush, se je temu že nekoliko približala. »A bi šla rada še dlje. Neke večje forme oziroma produkti snovi me zanimajo – ne v arhitekturnem smislu, bolj material ali površine v prostoru, območja materialov.« Želi si, da bi tudi sicer lahko čim več delala v tujini in tam navezala stike, ki bi ji v prihodnje utegnili pomagati, da bi se za stalno preselila nekam, kjer so možnosti za ustvarjanje in pridobivanje višjih sredstev za umetniško produkcijo večje. Kar doma najbolj pogreša, je povezovanje z industrijami in tehnologijo. Zaradi tematike njenega dela ter narave snovi, iz katerih izdeluje umetnine (na primer pudri, silikoni, kreme), si želi več sodelovanja s strokovnjaki in industrijo. Tu vidi tudi potencial za sinergijo oziroma medsebojni prenos informacij.