Tibor Noé Kiss: Inkognito

+ + + +

Vmes med enim in drugo

»Ne morem se predstaviti, a vendar bi tako rad vse povedal. Kje naj sploh začnem?« so zadnje besede v romanesknem prvencu madžarske pripovednice in urednice Tibor Noé Kiss (1976), nekdanjega obetavnega nogometaša in raznašalca časopisov. Kot bi hotel konec romana poudariti, da pravi začetek šele pride, da bo mogoč, ko se bodo rešile dileme in se bosta vsebina in oblika ujeli. Šele takrat se lahko ta pisava odlepi od kroženja okoli travmatičnega jedra, okoli spolne identitete.

Inkognito je surova, neizprosna proza. Predvsem do samega zapisovalca/ke, ki popisuje vsakdanjik v postsocialistični Madžarski, mladostni trening nogometa, očetovo komentiranje tekem. Celotni odraščajnikov svet je podložen z izidi in simpatijami do svetovnih reprezentanc in klubov. Temu sledijo težavna obdobja, ki jih zaznamujejo nerazumnost in prekoračenja staršev, katerih posledica so razbito pohištvo in dvigala. Zdaj obleži v krvi eden in potem drugi, zaradi česar se morajo preseliti k babici in tam se občasne psihiatrične epizode staršev nadaljujejo. Vendar to ni socialni roman; avtorico zanima predvsem tisti segment bede vsakdanjika, ki se nanaša na spolno identiteto, ta pa ves čas oscilira, se izmika in pri tem ne pomagajo ne testi ne načrti s hormoni in rezanjem vsega, kar ne gre več zraven. Inkognito je roman o mučnem sprenevedanju, preoblačenju in tesnobi. O strahu pred razkritjem, o lovljenju pogledov mimoidočih, o bojazni, da se bo razkrila podrobnost, ki bo porušila skrbno in s strahom izbrano preobleko. Nelagodje se preliva v niz odsekanih, kratkih opisov, tu so nizi kratkih, na hitro očrtanih interjerjev; madeži na ometu, zareze na stenah, razpadanje in luščenje in gnitje so glavni predmet zanimanja. Zraven eksterjerji, v katerih prevladujejo izpraznjene podobe nekdanjih industrijskih obratov in devastirane krajine, odtujeni potniki v javnem prometu, družina v avtu, ki si nima kaj povedati. Kadijo, bliskajo s pogledi, na vse lega težka in mučna, morasta atmosfera, ki pri Tiborju, ki je včasih tudi Noémi, pa ne vedno, saj ne pozna stikala, ki bi preklapljalo med identitetama, prekriva napade tesnobe. Pogoste in intenzivne. Šteje, gleda ploščice in vzorce, s posebnim veseljem do opazovanja urnih kazalcev in zavestjo o času, ki ga edina vrača v realnost, in ker je ta mučna, se spet in spet zateka v prepoznavanje vzorcev. Z občasnimi suicidalnimi prebliski, z računanjem časa padca z balkona na zelenico, z opazovanjem brezskrbnosti vseh drugih, ki nimajo pojma, kaj vse vrvi znotraj in kako malo je opazno navzven. Inkognito ni popis prostorov subkulture, čeprav jih je v romanu, prav tako kot srečanj z morebitnimi partnerji, kar nekaj, in ni fascinacija nad preigravanjem vlog, temveč je prozno močna in mučna izpoved, ki se namesto na nevzdržni notranjosti pase na tistem zunaj. To razumemo kot molitev za čudež, ki bi omogočil, da bi imel Tibor rad Noémi, ker bi ju potem, v tej dvojnosti in ujetosti v isto telo, končno lahko vzljubili tudi drugi.