Caribou: Suddenly

+ + + + +

Dan Snaith, nekoč Manitoba, zdaj Caribou, včasih pa tudi Daphni, po šestih letih predstavlja novo dolgometražno ploščo, na kateri nadaljuje po poti eklektičnega eksperimentiranja, skrbno zapakiranega v format, prijazen do množic. Kanadski producent, multiinstrumentalist, kantavtor in doktor matematike je ploščo sestavil iz skoraj 900 demoposnetkov, iz katerih se je izcimila precej nekoherentna, a dih jemajoča mojstrovina, ki se kosa celo z vrhunci njegove prelomne plošče Swim, s katero je pred točno desetimi leti prodrl v mainstream.

Pred komercialnim prebojem je imel Snaith za sabo že bogat in izjemno raznolik opus, v katerem je shizofreno skakal iz žanra v žanr: od spokojne folkovske psihedelije pr ek kr aut - rocka in indie elektronike do IDM-a. Na plošči Swim je našel slogovni fokus, s katerim si je pridobil širšo prepoznavnost: krmaril je med spokojnimi indie žalostinkami, eksperimentalno elektroniko, samosvojimi jazzovskimi postopki in subtilnimi house bangerji, ki so nepričakovano postali uspešnice v klubih na Ibizi in drugod. Čedalje bolj se je spogledoval s klubsko estetiko, to pa je porodilo tudi njegov stranski projekt Daphni; pod tem imenom producira psihedelični tech-house. Ker se je kot Daphni vse pogosteje preizkušal v vlogi didžeja, je intenzivno brskal po zakladnici disco, house, UK-garage in rave zapuščine, to pa je močno vplivalo tudi na Cariboujevo ploščo Our Love, ki je vesoljni uspeh požela prav s hipnotičnimi house komadi. Na plošči Suddenly je večidel opustil klubsko usmerjenost, a nanjo vseeno ni pozabil vključiti nekaj razmeroma klišejskih, čeprav z občutkom narejenih plesnih hitičev, podmazanih z značilnim falzetom, s katerim dostavlja preproste in izjemno repetitivne verze, ki učinkujejo kot nekakšna mantra. Večinski del albuma sunkovito krmari po malem morju žanrov, od soula prek IDM-a, minimalistične indietronice, dream popa, disca, folka, rocka ter hiphopa do jazzovskega housa in celo trap beatov – ponekod skoraj vse našteto združi v eno samo skladbo.

V teoriji to zveni kot kakofonična zmeda, a Snaithu uspe s skrbno izbrano zvočno paleto navidezno nezdružljive sloge spojiti v zbirko mojstrskih, izrazito intimnih kompozicij, ki jih povezujeta premišljena dramaturgija in absolutna rdeča nit plošče – njegovo opojno petje, ki je tokrat prvič izrazito izčiščeno in postavljeno v ospredje. S tem se izkaže za izjemnega kantavtorja, a izstopa tudi kot producent: z domiselnimi tehnikami semplanja, osupljivimi triki na analognih sintetizatorjih in edinstvenim krmarjenjem med organsko in elektronsko glasbo je naredil še korak naprej in ustvaril še en izjemen studijski izdelek, ki daje vtis, da mu pri 42 letih še zdaleč ni zmanjkalo ustvarjalne vneme.