Tesnoba

Janko Lorenci

13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kolumna

Ta čas muči našo Evropo (in svet) več strahov. Omejimo se na tri – na strah zaradi koronavirusa, oživljenega begunskega pritiska in okoljske grožnje, ne tako akutne, a vedno bolj glodajoče. Strahovi se prepletajo, se tolčejo za prevlado in skupaj ustvarjajo tesnobo, ki se rada približa paniki.

Grožnje, ki tičijo za temi strahovi, so stvarne in načeloma za silo obvladljive. Nobena ni zares nova, vse so variante starih tegob, ki se s presledki obnavljajo in postopoma krepijo, ker se nalagajo na nerešene stare probleme. Deloma jih tudi zlorabljajo: skrajna desnica z begunci kuri svoje ognje, mediji z alarmi vabijo konzumente, finančniki še bolj špekulirajo, teorije zarot cvetijo.

Ključna metoda premagovanja takih groženj je v principu enaka kot v medicini – poiskati vzroke, nato jih odpraviti ali pa vsaj omiliti posledice. V praksi so s tem težave: vzroki so praviloma številni in prepleteni, pri odpravljanju težav pa šepa ključni element – sodelovanje vseh akterjev, od posameznikov do držav. Vsako plodno sodelovanje predpostavlja solidarnost.

S tem smo pri globalizaciji, v katero so ujete vse tri grožnje. Globalizacija je protislovna; svet deloma povezuje, deloma pa ga pušča globoko neenakega in že zato razdrobljenega. Tesno je povezana z anomalijami, ki izvirajo iz logike brezpogojnega iskanja dobička in nenehne rasti; vse se »autsorsa« tja, kjer je delovna sila cenejša, potem se blago vseh vrst razvaža nazaj po svetu, okolje pa trpi in bolezni se laže širijo. V izrednih razmerah, denimo zaradi novega virusa, se začne globalizacija, z njo pa gospodarstvo in normalno življenje, naglo lomiti. In vsaka država se tolče naprej po svoje.

Nekoč ena bolezen ni mogla splašiti in razdejati vsega nepovezanega, razparceliranega sveta. Zdaj je to mogoče. Očitno je tudi, da so epidemije pogostejše in pogubnejše v slabo razvitih državah. A ker je globus globaliziran, bolezni zlahka prestopajo državne meje in silijo v bogatejši svet. Tudi tu pa se prav zdaj, v času koronavirusa – te prisilne upočasnitve našega življenja – potrjuje, kako dragoceno in nepogrešljivo je vitalno javno zdravstvo, vrhunski izraz solidarnosti, človečnosti in tudi učinkovitosti. Privatizirano lahko pomaga le maloštevilnim premožnim, širjenja epidemij pa se niti ne dotakne. In tudi bogati se bodo okužili, če bodo kužne množice, njihovo bogastvo pa bo kopnelo. Tudi oni ne morejo brez dobrih javnih služb.

Po svoje podoben je položaj pri migracijah, tej hoji za večjim kosom kruha in večjo varnostjo. Globalizacija spodbuja gibanje kapitala, blaga in ljudi – z izjemo beguncev. Svetu gre v povprečju vse bolje, beguncev pa je zaradi revščine, vojn in podnebnih sprememb čedalje več. Na takih območjih se epidemije dobro počutijo in enako kot begunci silijo čez meje. Tak je tudi sosednji Bližnji vzhod. Najprej ga je destabiliziral evropski kolonializem, nato ameriške intervencije. Amerika intervenira, begunce pa pokasira Evropa. Pri tem bo ostalo, če se EU ne bo osvobodila ameriške tutele. Osamosvoji pa se ne, ker navznoter v tem času nacionalnih egoizmov slabo sodeluje.

Pri tem je strah pred begunci v primerjavi s strahom pred koronavirusom zelo pretiran: begunci ne ubijajo. Hkrati tako virusi kot begunci zbujajo bistveno večji strah in močnejše obrambne reakcije kot okoljska kriza, objektivno neprimerno hujša grožnja. Tako je, ker se slednja zdi še odmaknjena, njeno zdravljenje pa zahteva trajen in oster prelom, ne zgolj hipne prilagoditve – velike naložbe, manj razsipen način življenja, prerazporeditev bogastva. A gole številke so zgovorne: koronavirus je doslej pomoril nekaj tisoč ljudi, samo onesnaženi zrak pa vsako leto pobere 7 milijonov življenj (podatek WHO). Trije strahovi se razlikujejo tudi v tem: begunski in virusni strah nastane, doseže včasih panične vrhove, nato pa se poleže do naslednje reprize. A okoljski strah bo samo naraščal in naraščal. Do kod?

Izredna stanja – tudi virusna in begunska – so dvorezna. So čas za skrajneže in trdorokce, a tudi čas, ko se vsaj na trenutke bolje vidi, pri čem smo. Smo v krizi sodobne civilizacije, ki ji daje pečat predvsem surov, nereguliran kapitalizem. Je v krizi, a trpežen, morda še najbolj zaradi svoje dvoumnosti. Prinesel je napredek za slehernika in ni nastal iz nič, ampak je plod prejšnjih ureditev in tudi človekove narave. Tako je v marsičem organska ureditev. A se je globoko spridil, saj zlasti v sedanji neoliberalni varianti goji in neguje samo sebični, tekmovalni del človekove narave, sodelovalni, solidarni, empatični del pa duši, čeprav sta današnjo kontrastno civilizacijo ustvarila oba. Zato je toliko stvari narobe, zato je človeštvo zakoračilo na sam rob zmogljivosti planeta in lastnega civiliziranega preživetja.

Prej ali slej se bo treba iztrgati zatiskanju oči, večnemu nihanju med strahovi in fatalizmom, drobnjakarskemu iskanju vzrokov za posamične krize, in si priznati: naša civilizacija (sistem, ureditev, način življenja) je zablodila. To nam boleče dopovedujejo tudi tri omenjene krize. Če hočemo civilizirano preživeti, ne bo šlo brez dolgega koraka k zdaj tlačenemu delu naše narave in k zavestni, ne zgolj izsiljeni in začasni upočasnitvi kaotičnega razvoja. Brez tega se bo svet postopoma spremenil v množico karanten. V vsakem od nas živi egoist in fatalist, se pravi statusquojevec, a ob njem je tudi drugi, utišani dvojček. Ki se sprašuje: ali je res vredno materialno živeti solidno, celo bogato, pri tem pa padati iz krize v krizo, iz tesnobe v tesnobo, iz strahu v strah? Velja za individualna življenja in življenje družb.