Ana Duša, pripovedovalka, pedagoginja, dramaturginja

»Prelivanje različnih polj znotraj umetnosti in povezovanje umetnosti z drugimi panogami sta danes precej samoumevni. To s sabo prinese tudi prelivanje poklicev. Opredeljevanje za samo to ali samo ono me od nekdaj frustrira in vesela sem, da so meje v umetnosti danes tako porozne,« pravi Ana Duša, ki se na področju kulture udejstvuje kot pripovedovalka, dramaturginja, pedagoginja, prevajalka in avtorica. Z manjšo igralsko vlogo se je pojavila tudi v filmu Oroslan, ki temelji na zgodbi iz njene družine – zasnovan je bil namreč na podlagi kratke zgodbe, ki jo je napisal njen oče, legendarni urednik pri Cankarjevi založbi Zdravko Duša. Deluje kot samozaposlena v kulturi, kar ji ustreza, ker ji omogoča večjo agilnost. »Mislim, da danes večina samozaposlenih deluje na več kot enem področju. Malo je to splošna značilnost časa, v precejšnji meri pa takšno delovanje narekuje umetnost sama. Vse stvari, ki jih delam, so tako ali drugače izšle ena iz druge in se tudi zelo smiselno povezujejo, zato se mi ves čas zdi, da pravzaprav delujem na enem samem področju in opravljam en sam poklic. Če me kdo vpraša, katerega, ponavadi rečem, da sem delavka v kulturi.«

Na začetku novega tisočletja se je pridružila ekipi oddaje Za dva groša fantazije na Radiu Študent, kjer je bila pred tem redaktorica literarne oddaje Tu pa tam. »Groši so mi dali dvoje – pravljico in pripovedovanje, ki sta bila takrat zame eno in isto, sčasoma pa sta postala dve ločeni stvari.« Diplomirala je iz prve zbirke literarnih pravljic, ki jo je na podlagi ustne tradicije v 17. stoletju napisal italijanski avtor Giambattista Basile. »Pravljica je v svojem bistvu najbolj anarhičen izmed vseh literarnih žanrov. Na svoji poti skozi čas je zelo neselektivno absorbirala vsa verovanja, strahove, želje, hrepenenja, govorice, obrekovanja, zamere, nauke itd., ki so jih vanjo tkali njeni mnogoteri ustvarjalci. Basile je na njenem prehodu iz ustne tradicije v literaturo pravljice označil za ’lažne novice, izmišljene afere in puhle vesti’, ki jih širijo brivci in obrekljivke. Kaotičnost pravljice, ki izhaja iz njenega porekla, je izkoristil za to, da je izrisal brutalen svet, kjer vsak grize za lastno preživetje in kjer ni nobenih etičnih in civilizacijskih omejtev, ki bi tistega spodaj varovale pred tistim zgoraj. Svet pravljic je temen, neizprosen, surov in bolj ali manj brezpraven. Poleg tega imajo v pravljici vse informacije enako težo, nič ni bolj ali manj verjetno in kredibilno od česarkoli drugega, kar danes zveni strašljivo domače. Danes pravljico razumemo ozko, navadno samo skozi tisti segment, ki se je razvil v literaturo za otroke. Mene pa bolj kot to zanima njen kaotični potencial.«

Skupaj s Špelo Frlic je leta 2010 ustanovila društvo za razvoj in promocijo sodobnega odrskega pripovedovanja Pripovedovalski Variete, znotraj katerega že desetletje deluje tudi pripovedovalska šola, ki združuje metode pripovedovanja in fizičnega gledališča. »Navadno se pripovedovalci bolj identificirajo z literaturo kot z gledališčem, zame pa je bil akt pripovedovanja vedno enako pomemben kot zgodba. Oder je najprej telo, šele potem pride beseda.«

Še pred desetimi leti je kdaj slišala, naj se ne predstavlja kot pripovedovalka, ker je ne bodo jemali resno, danes pa pri svojem gledališkem delu večinoma izhaja prav iz teh izkušenj in razmislekov. Samo pripovedovanje ji ni več zadostovalo tudi zato, ker se je naveličala delati sama. »V velik užitek mi je skupinsko delo, ko se zmešajo različne glave in različne poetike. Predvsem z mlajšimi režiserkami in režiserji imam izkušnje, da znajo biti v svojih procesih zelo odprti.« Z mladimi, tokrat najstniki, je kot dramaturginja in mentorica sodelovala tudi pri predstavah Vihar v glavi in Pravica biti človek v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Sodelujoči so bili za obe predstavi izbrani na javni avdiciji, predstavi pa sta se vsaka po svoje ukvarjali z njihovimi intimnimi svetovi. »Mladi, s katerimi sem sodelovala pri teh predstavah, so v tisti fenomenalni starosti, ko že oblikujejo lastna prepričanja o svetu in stvareh okoli sebe, hkrati pa so še zelo odprti za druga mnenja. V takšnem procesu jih ne učiš samo gledaliških veščin, ampak tudi tega, kako naj artikulirajo svojo misel. Pa še vsega, kar se odpre po poti. Mi smo se recimo v obeh skupinah precej pogovarjali o zgodovini.« Po uspešnem procesu Viharja v glavi je vodstvu gledališča predlagala nadaljevanje tovrstnega dela z najstniki, iz česar se je porodila ideja za Pravico.

Pri izbiri ekipe se ji je zdelo bistveno, da so vsi sodelujoči tudi dobri mentorji. »Pri nastajanju takšnih predstav se nujno mešata kreativni in pedagoški proces. Kar se mene tiče, sta si v svoji srži tako ali tako oba precej podobna, pri obeh gre za raziskovanje, iskanje, spoznavanje nečesa, česar na začetku še ne veš, s točno določeno skupino ljudi, ki se z vsemi individualnimi posebnostmi, muhami in ambicijami skupaj prebija proti cilju.«