Posebni

za

Prijatelja za vedno.

Dekle teče po pariških ulicah – vsa je zadihana, panična, zmedena. Jo preganjajo? Policija? Kriminalci? Ne, ko omahne, jo dohitijo njeni socialni skrbniki – dekle je “posebna”. Avtistka. Joseph (Benjamin Lesieur) je prav tako avtist: pravkar je dobil službo, a med vožnjo z metrojem vedno vključi alarm. To je njegova obsesija. Ne edina – neskončno tudi uživa v gledanju starih reklam. In stalno sprašuje: “Ali lahko udarim mamo?” Valentin (Marco Locatelli) ima na glavi čelado – vsake toliko se začne z glavo zaletavati v steno. To je njegova obsesija. Vsi ti avtisti so tako “posebni”, da je sistem obupal nad njimi, zato zanje skrbita Bruno (Vincent Cassel) in Malik (Reda Kateb), jud in musliman, najboljša prijatelja, ki vodita vsak svojo neprofitno organizacijo.

Nista tipična socialna delavca, temveč atipična – a tudi njuni varovanci so atipični. Tudi zelo inovativni in kreativni. In da bi jih dohajala, morata biti tudi sama zelo inovativna in kreativna. Toda bolj ko sta inovativna in kreativna, bolj se v njuno – težko, mučno, stresno, osvobodilno, nemogoče – delo vtikajo inšpekcije, ki ugotavljajo, da delata nestrokovno, celo nevarno, da torej premalo upoštevata pravila, predpise, regulacije. A obenem jima ne morejo zapreti vrat – kdo bo pa skrbel za vse te “posebne”, ki jih finančno podhranjeni sistem, utemeljen na stroki (!), tako “strokovno” zavrača? Posebni, ki sta jih posnela Olivier Nakache in Éric Toledano, avtorja megahita Prijatelja za vedno, so film o začaranem krogu, v katerega je spodvita socialna skrb za tiste, ki jih sistem noče. Toda ne pričakujte Rain Mana – tu je v ospredju boj dveh terapevtov, dveh alternativcev. Film hoče reči: brez njunega boja bi bil boj “posebnih” izgubljen. In aktivizem tu ne škodi.