Naprej

zadržan

Lov za izgubljenim zakladom.

Naprej je Pixarjeva produkcija, poskočna in pikareskna, a presenetljivo nepresenetljiva. Dva škrata, najstnika (prvi uporniški, drugi sfantaziran), ki živita v neke vrste zootropolisnem “srednjem” svetu, polnem fantazijskih bitij (troli, kentavri, palčki, samorogi, kiklopi ipd.), in ki sta odraščala brez očeta (že davno je umrl), skleneta, da bosta mrtvega očeta s pomočjo “vizitacijskih” urokov obudila – vsaj za 24 ur. Da bosta končno izkusila očetov dotik. Da pa bi jima to uspelo, morata na “čarobno” potovanje, ki naj bi ju pripeljalo do “čarobnega” kamna, sprožilca ultimativne “čarovnije” – bližnjega srečanja tretje vrste, kakršnega je v Polju sanj doživel Kevin Costner, Jim Caviezel pa v Pravi frekvenci.

Oh, ja – “čarobno” potovanje! Animirani filmi svoje junake pošiljajo le še na “čarobna” potovanja, ki pa to niso. A Naprej, prežet z večnimi sporočili (uspeš lahko le, če verjameš vase!), skuša ugajati, na vsak način hoče biti “čaroben” (“Skoraj vse ti lahko uspe, če v svoje življenje spustiš malce čarobnosti”, slišimo), toda na vse bolj prisiljen način, še toliko bolj, ker začne objemati Harryja Potterja in Gospodarja prstanov. Pixarju tega nekoč ni bilo treba početi, ampak je pustil, da so drugi objemali njega.