»Ne bi smeli toliko piti, saj je jasno, kam to vodi«

»Pazi, da te ne posilijo. Ne pij preveč. Ne hodi naokoli sama. Ne hodi ven prepozno. Ne oblači se tako. Ne bodi pijana. Ne smej se neznancem. Sploh ne hodi ven ponoči. Ne zaupaj nikomur. Ne reci ja. Ne reci ne. Samo – bodi dama,« so navodila, izrečena v nedavni viralni kampanji za britansko modno revijo Girls Girls Girls, v kateri igralka Cynthia Nixon recitira klišejska in med seboj nasprotujoča si gesla, ki jih družba vsiljuje zahodnim ženskam. Kljub vprašljivim vrednotam modne industrije je pomembno, da tudi popkultura prepoznava nevarnost in hinavščino kulture posilstva (angl. rape culture), znotraj katere je mogoče posilstvo upravičiti na primer z oblačili, ki jih je žrtev nosila, količino popitega alkohola ali spogledljivim vedenjem.

Prav to doleti Anno, glavno junakinjo romana nemške pisateljice Bettine Wilpert Kar se nam ne dogaja, ki je izšla v Fabulini zbirki žepnih knjig, avtorica pa je v sklopu festivala Fabula obiskala Ljubljano. Anna je sedemindvajsetletnica, ki živi tipično življenje mlade ženske v evropskem mestu: pravkar je končala študij in počuti se rahlo negotovo ob misli na prihodnost, naokoli pošilja prošnje za službo, živi s cimro, dela kot natakarica, rada žura, pije alkohol, se neobvezno zabava z moškimi, je razgledana in družbeno ozaveščena. Jonasa, intelektualca, ki piše doktorat o ukrajinski pop literaturi, spozna prek skupne družbe in njun prvi spolni odnos je sporazumen. Celo všeč sta si, dobro se ujameta v pogovorih, a ne dovolj, da bi se spustila v karkoli resnega. Po prvem srečanju je Anna tista, ki predlaga naslednji spolni odnos, vendar jo Jonas zavrne. Problematično je njuno prihodnje srečanje na zabavi skupnega prijatelja, kjer se oba tako zelo napijeta, da izgubita nadzor. Anna, ki zaradi pijanosti ne more do doma, prespi v Jonasovem stanovanju, in ko se ponoči zbudi, začuti, da ji Jonas slači hlače. Zgodi se spolni odnos, za katerega je Anna prepričana, da je bil posilstvo, saj naj bi jo Jonas, ko se je upirala, celo držal za zapestja, da bi lažje prodrl vanjo – Jonas pa zatrjuje, da je bil sporazumen, kar naj bi dokazovalo tudi to, da je uporabil kondom. Bila sta pač samo zelo pijana.

Annina zgodba močno spominja na slovenski primer, ki se je v Kopru zgodil že leta 2015, a je odmeval lani: družinska prijatelja sta večer skupaj preživela v lokalu, se napila, nato je šla ona prespat k njemu. Ko se je zjutraj zbudila, je ugotovila, da jo slači, da bi spolno občeval z njo, in čeprav ga je začela odrivati, ji je z roko zakril usta ter jo pod seboj zadržal toliko časa, da je dejanje lahko končal. Moški je bil sprva obsojen za posilstvo, a se je na sodbo pritožil, med drugim tudi z argumentom, da je žrtev seksualno precej odprte narave, da je tistega večera z njim žurala in se objemala tudi z drugimi moškimi, kar naj bi pomenilo, da si želi spolnosti. Na koncu so mu sodili le za prisiljenje, ne posilstvo, kajti ženska, ko se je spolni odnos začel, se ni upirala (ker je spala).

Ženska, ki izstopa iz sistema, ne dobi dostopa do zaupanja, namesto tega občuti osramočenje, krivdo, pritisk, naj se le ukalupi nazaj v svojo predvideno družbeno vlogo.

Tudi za knjigo Kar se nam ne dogaja je avtorica Bettina Wilpert proučevala številne resnične primere posilstva in to, kako se ženske po zločinu odzivajo na svoje posiljevalce. Sestavila je zgodbo, ki ni podobna le primeru v Kopru, temveč bi bila lahko zgodba katerihkoli brezskrbnih študentov po svetu. Anna in Jonas sta se pred posilstvom družila in zabavala; ko sta bila oba že precej pijana, naj bi se celo poljubljala. Tako vsaj pravi Annina sostanovalka Verena, ki pa je Anni v osnovi nenaklonjena, saj jo ima za promiskuitetno, takim ženskam pa se posilstvo po njenem težko zgodi. Med pričanjem se Verena brez pomislekov sklicuje na to, da je Anna po tem, ko naj bi bila posiljena, v stanovanje vodila številne moške za seks. »Da se ji zdi čudno. Žrtev posilstva. Bi ženska, ki je bila posiljena, spala s toliko moškimi?« se sprašuje.

Promiskuiteta ni razlog za posilstvo

Bettina Wilpert je na pogovoru v Ljubljani povedala, da se nekateri bralci, s katerimi prihaja v stik, pozitivneje odzivajo na Jonasa, na Anno pa negativneje – zdi se jim nadležna, moti jih, da ves čas pije (čeprav se z Jonasom v količini popitega alkohola niti ne razlikujeta, nagnjenost k pijančevanju pri njem ni problematizirana) in da spi naokoli. Kako se znebiti družbenega prepričanja, da je za žensko, ki je spala z veliko moškimi, manj verjetno, da je bila posiljena, ker tako ali tako »ves čas išče seks«? »To, da je ženska spolno aktivna – pa ne le v paru –, da jasno izraža svoje spolne potrebe in želje, bi morala biti že zdavnaj sprejeta stvar, čisto z vidika fizičnega in mentalnega zdravja, zdravih odnosov,« pravi soustanoviteljica Inštituta za proučevanje enakosti spolov (IPES) Nina Pejič. »Toda dejstvo je, da je takšna ženska še vedno ne le manj resno vzeta, ampak se lahko počuti celo soodgovorno za posilstvo. Ker izstopa iz sistema, ne dobi dostopa do zaupanja, namesto tega pa občuti osramočenje, krivdo, pritisk, naj se le ukalupi nazaj v svojo predvideno družbeno vlogo. 

Družba namreč mora biti predvidljiva, da je lahko regulirana. Podobno se zgodi v situacijah, ko je ženska flirtala s storilcem, bila z njim spolno aktivna prej, bila pod vplivom alkohola itd. Oboje, tako dvom ženske o sebi kot dvom o ženski, ki ga izrazi avtoriteta, policija, ima zelo slabe posledice: odvračata pozornost od zločina, preprečujeta prijave, kar na splošno vodi v družbo, v kateri, sem prepričana, ne želimo živeti.«

Ko pride Anna na policijsko postajo prijavit posilstvo, dobi niz vprašanj, ki postajajo vedno bolj osebna oziroma ponižujoča, od »Se pogosto igrate pivske igrice?« in »Zakaj ste toliko spili?« do »Imate pogosto spolne odnose z neznanimi moškimi?«, »Ste rekli ne?« in »Zakaj niste zakričali?«. Rekla je ne, večkrat, se pozneje spominja Anna. Najbrž, toliko časa je že minilo. A tudi če je rekla samo enkrat: moral bi opaziti, da ne uživa, da se je dogajalo proti njeni volji. »V glavi ji je odzvanjal slogan: ne pomeni ne. Toda seveda, moške so učili, da pri ženski ne vedno pomeni ja, seveda se to prepričanje odraža tudi v zakonu.« Policist ji nazadnje reče: Vi, kot mlada ženska, ne bi smeli toliko piti, saj je jasno, kam to vodi.

Vprašanja ob prijavi spolnega nasilja se v zadnjem času ne osredotočajo več na oblačila, temveč predvsem na vedenje žrtve.

Takšnemu zasliševanju na policiji so žrtve posilstev žal izpostavljene tudi v resnici, kot pove Tjaša Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo. »V zadnjem času opažamo, da se vprašanja ob prijavi spolnega nasilja ne osredotočajo več na oblačila, temveč predvsem na vedenje žrtve. Policija preverja, ali je na primer žrtev plesala s povzročiteljem, ali se mu je nasmehnila, ali ga je povabila v svoje bivališče,« pravi. »Sprašujejo se, ali se je dovolj močno upirala, na kakšen način je komunicirala s povzročiteljem, kako jasno je rekla ne in podobno. Vsa ta vprašanja so pogosto posledica škodljivih predsodkov o družbenih vlogah moškega in ženske. Moški mora ‘dokončati, kar je začel’, ženska ‘reče ne samo zato, da je ne bi imeli za lahko’ in podobno. Takšna obravnava žrtev posilstva na policijskih postajah je odraz družbe, ki je še vedno prežeta s predsodki in stereotipi, proti katerim se moramo vedno znova boriti.« K sreči pa na Društvu za nenasilno komunikacijo delajo tudi z ženskami, ki imajo ob prijavi nasilja dobro izkušnjo. »Prav tako se policija večinoma rada odziva na pobude po sodelovanju in želi aktivno prispevati k odpravljanju pomanjkljivosti.«

»Saj sem se samo šalil«

Pivska kultura je s seksualnostjo v resnici zelo tesno prepletena, kar na nekem mestu v knjigi omeni Jonas, ko se poskuša zagovarjati. Do neke mere ima prav: pod vplivom alkohola je želja po intimnih stikih pri obeh spolih navadno večja, meje pa veliko bolj zabrisane. A ravno ta povezava je hkrati priročna za izgovor, da se moški pijani »ne morejo nadzorovati«, ženske pa ne vedo, kaj delajo in v odnos privolijo, čeprav se tega pozneje ne zavedajo. Kako v takšnem kontekstu razbrati, kaj se je v resnici zgodilo? »Oseba, ki je pod vplivom drog ali alkohola, ne more razmišljati trezno, zato nikoli ne moremo govoriti o njeni svobodni privolitvi v spolni kontakt. Alkohol in droge povzročijo, da popustijo družbene zavore in oseba se hitreje odloči, da meja druge osebe ne bo spoštovala,« opozori Tjaša Hrovat. »Po drugi strani lahko osebe pod vplivom substanc meje težje postavijo ali vztrajajo, da jih drugi spoštujejo. Kot pri drugih vrstah nasilja tudi pri spolnem nasilju velja, da substance nikoli niso vzrok za nasilje, so pa zaradi zgoraj opisanih razlogov lahko dejavnik tveganja. To je dobro imeti v mislih in upoštevati, da naša presoja v netreznem stanju morda ni dovolj dobra, zato v takem stanju drugih oseb ne pozivajmo k spolnemu odnosu. Morda namreč ne bomo znali oceniti, ali si ga druga oseba res želi.«

Nekateri storilci se tudi potem, ko so že kazensko preganjani – tako kot Jonas, ki nikjer v romanu ne prizna, da je uporabil silo, tako da tudi bralec pravzaprav ne more z gotovostjo vedeti, kaj je res in kaj ne –, ne zavedajo, da so pod vplivom alkohola kaj naredili narobe. »Rečejo na primer: Sploh se ne spomnim, kaj sem počel, saj sem bil preveč pijan,« navaja Hrovatova, Društvo za nenasilno komunikacijo namreč dela tudi s storilci, ki jih k njim napoti sodišče ali tožilstvo v okviru kazenskega pregona, ne le z žrtvami. Med drugimi stavki, s katerimi se poskušajo oprati krivde, so še »Saj me je sama povabila na kavo …«, »Saj sem se samo šalil«, »Iz muhe dela slona«, »Najprej se mi nastavlja, potem se pa fino dela« ali »Saj sploh nisva zares seksala, malo sva se mečkala«. »Mnogi vseh oblik nasilja sploh ne prepoznajo in se šele med vključenostjo v program začnejo zavedati, kaj vse je nasilje in kakšen škodljiv vpliv ima na druge osebe. Spolno nasilje je huda kršitev človekovih pravic in zato nikoli ne smemo privoliti v objektivizacijo žensk, seksistične šale ter šale o spolnem nasilju. Ustaviti moramo poskuse utišanja izpovedi žrtev in pritoževanja nekaterih, ki trdijo, da z opozarjanjem na spolno nasilje kršimo njihovo pravico do zapeljevanja. Zapeljevanje je eno, spolno nasilje pa nekaj povsem drugega. Če komu razlika ni jasna, je dobro, da se dodatno pouči o spolnem nasilju,« ugotavlja.

Knjiga Kar se nam ne dogaja je dober začetek – sploh ker se vzdrži vsakršne sodbe, ampak objektivno predstavlja Annino in Jonasovo plat zgodbe ter pričanja njunih prijateljev, ki se postavljajo na eno ali na drugo stran. Kljub temu da naj bi bil Jonas posiljevalec, je njegova plat zgodbe na trenutke povsem verjetna, in zalotimo se, da mu verjamemo, četudi smo naučeni, da ne smemo nikoli podvomiti o izpovedi žrtev. »To je preizkus,« pravi Bettina Wilpert, »kako se bomo odzvali na popolnoma nestereotipnega posiljevalca.« Kljub vsemu gre za »dobrega«, feministično vzgojenega fanta iz urejene družine, ki je imel pred tem le malo deklet – in ob tem ima punca, s katero je bil v zvezi nazadnje, zanj samo lepe besede. Po drugi strani je Anna zaradi muhastega značaja in svobodnih nazorov manj verjetna žrtev posilstva. »Počutila sem se slabo, ko so mi na kakšnem literarnem večeru bralci rekli, da Anna seveda laže, saj je toliko spila in ne ve, kaj se je zgodilo,« je povedala Wilpertova, ki je v roman, četudi je sama na Annini strani, dosledno vključila tudi glasove, ki jo označujejo za histerično ali manipulativno, Jonasa pa za umirjenega in uglajenega. »Na koncu sem se sprijaznila, da tako ali tako ne bi mogla spremeniti bralčevega prepričanja o tem, kdo je žrtev, lahko pa ga vsaj prisilim k razmišljanju.«

Kar se nam ne dogaja pokaže tudi, kako se dojemanje nekoga v družbi spremeni, če je označen za posiljevalca ali če se izve, da je žrtev posilstva. Družba posilstvo obsoja in z žrtvami sočustvuje, o tem ni dvoma – toda kdo je v neki situaciji primerna žrtev, je močno odvisno od (družbenega) konteksta. Zato je dobrodošlo vsako delo, ki nam v zvezi s tem nastavlja ogledalo, sploh če to počne na tako suveren in literarno spreten način.

Knjiga:
Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja
Prevod: Alenka Činč, Barbara Krivec, Dominika Tomanovič, Irena Smodiš, Luka Šintler Povše, Martin Lah, Tajda Liplin Šerbetar, Urban Šrimpf (GoetheInstitut Ljubljana)
Založba: Beletrina (Žepna Beletrina), 2020
Cena: 10 €