Damir Karakaš: Šumenje gozda

+ + + +

Dom na robu ničesar

Karakaša smo v slovenščini že brali, izbor iz njegovih zbirk kratke proze Kino Lika s preloma tisočletja in Eskimi. Med izidoma je minilo sedem let, vendar sta bili obe osrediščeni okoli zagatne situacije v zakotju in na zgodovinsko poraženi strani. Gre za območje, kjer se moški važijo in junačijo, kjer sta samozadostnost in nesentimentalnost vrlini, kjer se bojijo dohtarjev in so še prav posebej nezaupljivi do vsega tujega. To je svet, v katerem dobro urezana in odmerjena, po možnosti sestavljena psovka pove več kot tisoč besed. Dušan Čater je takrat zaledno dinarsko čakavščino prevedel v precej radikalno dolenjščino, ki občutek rovtarstva in v vse vraščene starožitne trme uspešno podčrtuje.

Roman Šumenje gozda je iz drugega vica, s kratkimi zgodbami ga druži predvsem okolje: najprej manj razvito okolje, ki je stisnjeno, pregledno, kjer ljudje vedo vse o vsakem, vendar na javne skrivnosti opozarjajo z namigi, posredno; malemu, ki je pripovedovalec, ni vedno vse čisto jasno. Karakaš popisuje odraščanje in spopad s svetom fanta s srčno hibo, ki jo seveda skrivajo, saj velja za nekaj sramotnega. Ko začne kvihtati in jesti proteine in se med košnjo pretegne, da obleži in je brez moči, njegovi sicer trdi starši posmrkujejo in spuščajo solze – jasno, skrivaj. To so trdni in trdi ljudje, ki si ne morejo privoščiti čustvovanja, tudi pri umirajočih sorodnikih ali v bolezni so stvari jasne: najbolje se je posloviti hitro in tiho, da ne vznemirjaš tistih, ki delajo in jim ne gre zraven naprtiti še bolnika ali ostarelega. Šumenje gozda je skoraj mladinski roman, spisan je slogovno pridušeno, z naivno in delno zakrivajočo pripovedno optiko, celotno dogajanje pa rezonira fant, ki mu je vse malo tuje, kajti starši in drugi nimajo časa, da bi mu stvari razlagali. Tudi sicer niso zelo zgovorni, pri težkih stvareh še manj. Življenje je trda šola, v kateri pojejo trde očetove pesti, in pripovedovalec se zateka v sanjarjenje; na primer, da bi počil medveda, ki terorizira živino in gobarje in se ga vsi bojijo, čeprav ga ni še nihče videl. Da bi postal košarkar. Da bi šel v vojsko in nosil uniformo – kar je malo verjetno, zaradi srca, pa tudi zaradi deda in njegovega medvojnega angažmaja. To je roman o fascinaciji nad televizijo, obogateno z barvno folijo, je zbirka strahov in nerazumljivosti iz sveta odraslih, je popis surovega življenja, v katerem je na paši pobegla in zato prenažrta krava katastrofa, je popis niza otroških deziluzij in zraven spominov na lepe trenutke in luksuz – recimo na pitje kole ali obisk kina –, na sanjarjenje o športnih uspehih in herojstvu. Da si pravi dec in da ti ni težko in da vse premagaš, tudi bolečino, to je najbolj cenjeno in zaželeno. Karakaš je tokrat slogovno škrt, naracija je preprostejša, več je zamolkov, ki kažejo zadrego s poimenovanjem in razumevanjem, jezik se je odmaknil od govorice trdih ljudi, odraslih na trdem kamnu, vendar ravno z nezaključenostjo poglavij, z njihovo odprtostjo prikazuje lepoto in težavnost odraščanja v hribih, uro oddaljenih od morja. Ki je neuresničena želja, tako blizu, tako daleč, kot vse drugo.