Simon Kocjančič, slikar

Ustvarja na Obali, daleč stran od mestnega vrveža, v idiličnem okolju vasi Truške pri Kopru. Del hiše je atelje, kamor se lahko po navdih ali k slikanju umakne kadarkoli v dnevu – pravi pa, da najraje dela pozno zvečer, ko se dogajanje okoli njega umiri in ko ga ne kličejo več službena ali domača opravila. Skorajda idealne razmere za umetnika samotarja; a kljub temu je slikar Simon Kocjančič (1979) v tesnem stiku z dogajanjem na svojem področju. Pogosto obiskuje razstave in se povezuje z drugimi umetniki, kar nekaj skupinskih in samostojnih razstav pa ima za seboj tudi sam. Razstavljati je začel v manjših galerijah na Obali, prvič pa je glasneje opozoril nase, ko je leta 2015 razstavljal v Hiši kulture v Pivki. Sledili sta razstavi v Galeriji P74 v Ljubljani in v Galeriji Alkatraz, lani pa je imel samostojno razstavo z naslovom Nikoli ne vem v Ravnikar Gallery Space v Ljubljani. Naslov te razstave opisuje njegov umetniški credo nasploh: nič ni točno določeno. Z drugimi besedami: nikoli ne vemo zagotovo, kaj je na sliki, kajti Kocjančič svoje spomine, občutke, pa tudi predmete stvarnega sveta, ki se mu zdijo zanimivi, preobraža v abstraktne entitete. A zakaj bi sploh morali vedeti? »Današnja družba gre v nasprotno smer: toliko podatkov imamo, toliko vsega, vse hočemo vedeti, tudi umetna inteligenca se vse bolj razvija. Toda zdi se mi, da je to, da nečesa ne veš, z nekega vidika lahko pozitivno,« razmišlja umetnik. Tudi barve rad zmeša tako, da jih tisti, ki opazuje njegove slike, ne zna poimenovati – gre za belo ali odtenek modre? »Kot me v resničnem življenju zanimajo različne nianse oziroma faze med točno določenimi mejami, imam pri izbiri barve ravno tako raje vmesne odtenke. Nedorečenost je tisto, kar me privlači – konec koncev situacije nikoli niso črno-bele. Niti osebe niso, vsi imamo različne plasti. Poleg tega je v sodobnem slikarstvu zelo težko govoriti o nekih klasičnih barvnih kombinacijah oziroma o tem, katera barvna kombinacija je bolj in katera manj primerna. Enako, kot je težko govoriti o primernosti motiva: danes je motiv lahko čisto vse.«

Kocjančič je končal srednjo poslovno šolo v Kopru – mikala ga je srednja oblikovna šola, a takrat še ni bil pripravljen, da bi zapustil dom in se odšel šolat v Ljubljano, poleg tega pa še ni bil čisto prepričan, katera umetniška smer ga najbolj zanima (kolebal je med fotografijo in slikarstvom). Šele po koncu srednje šole so se želje izkristalizirale in sklenil je, da bo za študij izbral tisto, kar ga zanima in kar bi rad počel. Tako se je vpisal na Šolo za risanje in slikanje v Ljubljani. »Nekega poglobljenega razmišljanja, ali naj grem študirat slikarstvo ali ne, tukaj ni bilo – če bi dobro premislil, kaj pomeni biti umetnik, se morda ne bi odločil za to,« se nasmehne. Samo s slikanjem je pri nas nemogoče preživeti, zato ima ob tem drugo službo, vendar je samostojni podjetnik, kar mu omogoča vsaj prilagajanje urnika; denimo možnost, da v času pred razstavami več časa posveti slikanju. Letos ga na primer čakata dve v tujini, ena v Budimpešti, kjer se bo samostojno predstavljal v okviru prve edicije neodvisnega sejma Flash Show, druga pa na Dunaju, v neodvisnem umetniškem prostoru Hoast – tu bo razstavljal skupaj z umetnikom Georgom Frauenschuhom. »In še to je: zaradi rednega dela, ki mi prinaša zaslužek, se lahko takrat, ko se ukvarjam z umetnostjo, res ukvarjam z umetnostjo. Brezkompromisno. Slikam to, kar želim in v kar verjamem, ni mi treba početi reči, za katerimi ne stojim, ali pa za minimalen honorar sprejemati naročil, ki jih sicer ne bi.«

Ukvarja se tudi z zini, fan magazini: to so avtorske knjižice z različnimi vsebinami, ki jih izdelujejo feni znotraj različnih subkultur; zanje ga je navdušil Leon Zuodar, del slikarske skupine Beli sladoled, s katerim sta, odkar sta se pred leti po naključju spoznala v galeriji na Obali, kjer sta oba razstavljala, dobra prijatelja. »Že več kot dvajset let spremljam glasbene zine, z njimi sem se spoznal prek neodvisne glasbe iz začetka osemdesetih. Ti zini so nastajali znotraj underground punk scene, z umetniškimi zini pa nisem bil tako zelo seznanjen in šele s pomočjo Leona in Tadeja Vaukmana sem se bolj vpeljal v to. Ker mi je od nekdaj blizu alternativna scena, tako glasbena kot umetniška, sem v zine kulturi videl priložnost, da temu približam tudi svojo umetniško prakso. Še pomembneje pa je, da se je okoli tega ustvarjalnega procesa formirala neka skupina ljudi, ki jih ta scena povezuje.« Najpogosteje izdeluje fotozine in zine z risbami. Lani je prvi fotozin razstavil na razstavi Zine Vitrine v Dobri Vagi, kjer se je že pred tem predstavljal z risarskimi zini. Zine v celoti naredi doma: od ideje do zbiranja papirja in izdelave. »Ločiti želim neko individualno estetiko umetniške knjige, ki je vseeno tehnično bolj dovršena od zina, od estetike zina, ki je bolj osnovna, a je ravno v tem njen čar.«