Postati mati ali ne?

»Ali si želim otrok, je skrivnost, ki je ne izdam niti sebi - je največja skrivnost, ki je ne izdam niti sebi. Če si v dvomih, je prav, da počakaš. Ampak kako dolgo? Naslednji teden jih bom imela sedemintrideset. Za nekatere odločitve zmanjkuje časa. Kako naj vemo, me sedemintridesetletnice v dvomih, kako bo z nami? Po eni strani radost, ki jo prinesejo otroci. Po drugi strani muka. Po eni strani svoboda, ker nimaš otrok. Po drugi izguba, ker jih nisi imela – ampak kaj pa lahko izgubiš? Ljubezen, otroka in vsa tista materinska čustva, o katerih mame govorijo tako mamljivo, kakor da je otrok imetje, ne početje. Početi je tisto, kar se zdi težko. Imeti se zdi nekaj krasnega. Ampak otroka nimaš, temveč ga počneš.«

Skozi takšne in podobne premisleke je kanadska pisateljica Sheila Heti (1976), ta hip ena bolj izpostavljenih intelektualk v angleško govorečem svetu, prišla do ugotovitve, da si otroka ne želi. Zbrala jih je v avtofikcijskem romanu Materinstvo, ki je preveden že v štirinajst jezikov, nominiran je bil za nagrado Doris Giller, za knjigo leta pa so ga med drugim izbrali pri New York Magazinu, New York Timesu, The Times Literary Supplementu, Literary Hubu in The Chicago Tribunu. Od nedavnega ga lahko beremo tudi v slovenščini, saj je bila pisateljica ena od napovedanih gostij letošnjega festivala Fabula. Zaradi epidemije koronavirusa pri nas nazadnje sicer ni nastopila, a je o vprašanju materinstva, načinih, na katere poskuša družba nadzorovati žensko telo, splavu in kritikah, ki jih je deležna zaradi romana, kljub temu spregovorila za Mladino.

Ženska brez otrok je potencialna grožnja

Četudi Materinstvo spada med redke romane, v katerih ženska tako neposredno in iskreno razmišlja o odločitvi ne postati mati, ki še vedno velja za kontroverzno ali vsaj egoistično, ni naletelo izključno na odobravanje; nekaj najostrejših recenzij so napisale – ženske. Ena izmed njih je bila objavljena v reviji The New Yorker, avtorica pa je zapisala, da Sheila Heti jemlje svoje umetniško poslanstvo in namen napisati knjigo preresno; kot bi želela, da bi bila knjiga nadomestek za otroka. Predanost pisanju je v romanu sicer res močno poudarjena in tu in tam se dejansko zdi, da se je predvsem zaradi tega, ker ima v življenju reč, ki jo tako izpolnjuje – literaturo –, odločila, da ne bo mati. Na primeru matere, uspešne zdravnice, za katero je knjigo tudi napisala, se je naučila, da ženska ne more biti popolna mama, če na prvo mesto postavi kariero. »Danes na to sicer gledam malo drugače, saj imam veliko prijateljic, ki so predane mame, hkrati pa zelo veliko delajo. Če bi bilo takih primerov okoli mene več, bi se mi združevanje materinstva in kariere najbrž zdelo verjetnejše. Ob pogledu na mamo pa sem spoznavala, da ženska ne zmore obojega. Kar vidiš, ko si otrok, se zelo močno vtisne vate. Dinamika znotraj tvoje družine se zdi kot celoten svet, model za to, kaj je mogoče in kaj ni,« pravi. Mati je bila večinoma odsotna, zanjo in za brata je skrbel oče. Vseeno se ji je mamino življenje zdelo glamurozno. »Ko sem imela pet let, sva jo z očetom obiskala v nekem stanovanju, kjer je preživela nekaj mesecev, da se je lahko osredotočila na priprave na izpite. Zdelo se mi je, da na svetu ni ničesar bolj glamuroznega in romantičnega kot mama, ki živi sama v svojem stanovanju s svojimi barvnimi kuliji in knjigami. Hotela sem biti takšna kot ona, ko odrastem,« zapiše v nekem odlomku v Materinstvu. Ko je bila deklica, je sicer mislila, da mama mora delati in da bi si v resnici želela preživeti več časa z družino, šele ko je odrasla, je razumela, da je bila to njena prostovoljna odločitev; da je preprosto bolj uživala v delu kot v starševstvu.

»Res pomembno je, da nam je ženskam dovoljeno razmišljati o materinstvu in da nas jemljejo resno, ko to počnemo.«

Tako kot je imela mati rada zdravniški poklic, je Heti zaljubljena v pisanje – in pravi, da brez te komponente, torej da v knjigi ustvarjanju pripisuje tako veliko težo, romana niti ne bi mogla napisati. »Prijateljica, urednica pri neki založniški hiši, je brala enega prvih osnutkov romana in dejala, da je knjiga ne nagovarja, ker ni umetnica. Nima tiste ’druge stvari’, ki bi jo lahko počela namesto materinstva. Seveda razumem tudi to perspektivo. Nisem sicer mogla napisati knjige, ki bi nagovarjala ženske, kakršna je prijateljica, ker moja izkušnja ni takšna, ampak mislim, da bi bila tudi to pomembna knjiga. Čeprav, po drugi strani – kdo pa bi jo napisal? Moraš biti umetnik, da napišeš knjigo, to pomeni, da samodejno imaš to drugo stvar, s katero se ukvarjaš.« Umetnice (pa tudi znanstvenice, zdravnice in druge ženske, ki se jih dojema, kakor da nekaj vračajo družbi) se v tem smislu laže izvlečejo, češ: sicer nimaš otroka, a vseeno počneš nekaj pomembnega, tako da – naj ti bo. To Sheila Heti dobro detektira z odlomkom, v katerem pravi, da je na ženski, ki ni zaposlena z materinstvom, nekaj grozečega. »Česa se bo lotila namesto tega? Kakšne težave bo zakuhala?« se vpraša. Ženska, ki je mati, se dobro umešča v družbo: ker se ukvarja predvsem s svojo materinsko vlogo, je laže vodljiva in laže je vplivati nanjo. Ženska brez otrok pa ima več časa, da premišljuje o svetu nasploh, o svojem položaju v družbi in podobno. Zaradi tega pomeni potencialno grožnjo za moške in za druge ženske, ki ne želijo prevpraševati veljavnega družbenega reda. »Nihče ne ve, kaj bi naredil s tabo, če si ženska brez otrok. Če si mama, se nihče ne vtika vate, ker si lahko kakršnakoli. Če si brez otrok, pa ni kategorije, v katero bi sodila in bi bila za ljudi varna. Verjetno zato toliko ljudi še vedno zavrača tak način življenja,« razmišlja Hetijeva. Ena izmed kritik, izšla je v Harper’s Magazinu, cenjenem ameriškem mesečniku, ji je očitala, da v Materinstvu ni ničesar političnega. »Preden sem napisala to knjigo, nisem zasledila nobenega romana, ki bi prikazoval žensko, ki se ukvarja s takšno odločitvijo in jo jemlje resno, na eksistencialni ravni.

Potem pa se pojavi prva knjiga s takšno tematiko in ženske same o njej pravijo, da ni politična, da je trivialna. Toda v literaturi potrebujemo reprezentacije žensk, ki poskušajo premisliti takšno odločitev. Res pomembno je, da nam je dovoljeno o tem razmišljati in da nas jemljejo resno, ko to počnemo. Moja razlaga je, da ženske, ki so se na roman odzvale negativno, niso imele občutka, da jim je o tem dovoljeno razmišljati. Iz tega razloga zavračajo mojo knjigo. Kajti edini način, da se sprijazniš s tem, da o tem nisi dobro premislila, je, da označiš neko drugo žensko, ki to počne, za sebično.«

Splav je normalen del tega, da imaš telo

Toda kako lahko odločitev, ali imeti otroka ali ne, ni politična? Ko se posamezna ženska sprašuje, ali je sploh narejena za roditeljico, in želi pretehtati vse vidike tega vprašanja, je to očitno osebna težava, kadar države poskušajo omejevati ženske spolne in reproduktivne pravice, kar smo zadnja leta doživljali na številnih koncih sveta, denimo na Hrvaškem, Poljskem in v ZDA, pa to takoj postane politična odločitev. Tudi če je splav uzakonjen, se nekateri zdravniki sklicujejo na ugovor vesti. Nekaj podobnega je izkusila Sheila Heti sama: ko je kmalu po dvajsetem letu kljub kontracepciji zanosila in se odločila, da bo naredila splav, jo je poskušal zdravnik prepričati, da bi otroka obdržala – zlagal se ji je celo, da je na splav treba počakati, da bi si vmes premislila. »Takrat se mi to ni zdelo tako grozno, ker sem bila res prepričana o svoji odločitvi. Ko zdaj, ko sem odrasla, razmišljam o tem, pa se mi zdi res strašno, kar je naredil. Takrat sem bila tako zmedena, da nisem niti razumela, o čem me poskuša prepričati. Vedela sem samo, da stoodstotno nočem otroka tako mlada,« se spominja. »Verjamem, da ima zelo veliko mladih žensk, ki se odločajo za splav, travme, ker popustijo pod takšnimi pritiski. Sama nisem veliko razmišljala o tem, kaj splav sploh pomeni, dokler nisem začela pisati knjige. Oziroma – prijateljica je v Torontu na oder postavljala igro o ženski, ki naredi splav. Šele ko sem si jo ogledala, sem bila sposobna priznati sama sebi, da je bilo to, kar se mi je zgodilo, velika stvar. Pred tem se s tem sploh nisem hotela ukvarjati ali razmišljati o tem. Preprosto morala sem to narediti in sem naredila, potem pa šla naprej. Sicer pa splav naredi res veliko žensk, a tega nikoli ne omenjamo, ker se nam zdi, da je to zelo zasebna stvar. Celo ženske, ki že imajo otroke, delajo splave in ne govorijo o tem. To je normalen del tega, da imaš človeško telo, in poskus, da samemu sebi ali otrokom, ki jih že imaš, zagotoviš dobro življenje; poskus, da ravnaš najbolje, kot v danih okoliščinah lahko.«

»Nihče ne ve, kaj bi naredil s tabo, če si ženska brez otrok.«

Splava torej ne obžaluje in tudi z odločitvijo, da nima otrok, je nekaj let po pisanju Materinstva še vedno pomirjena. »Včasih sicer še razmišljam o tem in pomislim, da bi bilo imeti otroke po svoje lepo, sploh zdaj, ko je brat dobil hčerko, ki jo imam zelo rada, in ima starševstvo, ko ga opazujem od blizu, zame malo večjo vrednost. Še vedno pa mi ni žal, da se za to nisem odločila. Mislim, da je življenje, ki sem ga izbrala, ustreznejše zame. Znotraj vsakega načina življenja se moraš odločiti za to ali ono.« Sama se je pač odločila, da se materinstvu lahko odpove in da obstajajo druge reči, ki se jim ne more. »Tudi če nimaš svojih otrok, imaš še vedno lahko rad otroke. Poleg tega imaš lahko dobre, tesne odnose z ljudmi vseh starosti, lahko izbiraš, s kom se boš povezoval in družil, skratka, lahko imaš zelo bogato življenje. Ne pritožujem se, zdi se mi, da imam zelo bogato življenje.«

Knjiga:
Sheila Heti: Materinstvo
Prevod: Katja Zakrajšek
Založba: Beletrina (Žepna Beletrina), 2020
Cena: 10 €