Maša Grošelj, igralka

Dekle noči je igrala kar trikrat: najprej nemo kurtizano v svoji prvi predstavi En komad po Plavtu, ki jo je v času njenega šolanja na tej gimnaziji pripravil Teater klasikov gimnazije Poljane, zatem v Beraški operi SNG Nova Gorica, kjer je bila prostitutka Dolly, in nazadnje letos, v Očiščenju po dramskem besedilu Sofi Oksanen v SLG Celje, svojem matičnem gledališču. »Očitno je nekaj na tem, da te prva vloga v življenju spremlja dlje časa,« se nasmeje. A spekter njenih vlog je širok: antipod prvi vlogi je denimo »pridna punca« Mia v priljubljeni seriji LP, Lena, ki je po lanskem uspešnem nastavku letos dobila drugo sezono. Ta prinaša bolj poglobljeno karakterizacijo vseh likov, ne samo glavne junakinje Lene, in tako tudi Mio spoznamo v več niansah, ne več le kot nekoga, ki ima v življenju pač vse »pošlihtano«. »Mia mi je šla sprva ravno zaradi tega na živce,« pravi Grošljeva. »A v drugi sezoni se dinamika malo obrne: Mijina in Lenina prijateljica Zala, ki je prej divja, se zaljubi in postane bolj romantična, Mia pa ima v razmerju s picopekom Duletom tudi ’spicy’ momente, ki jo delajo bolj polno in živahno.«

Sicer pa je Maša Grošelj igralka, ki se znajde tudi v bolj šablonskih vlogah – tisti, ki v gledališče morda sploh ne zahajajo, jo ta hip gledajo v vlogi Monike v slovenski nadaljevanki Najini mostovi. Nekateri igralci imajo do tovrstnih projektov zadržke, Grošljeva pa pravi, da je serija kljub vsemu ponudila nekaj prizorov, ki so bili zanjo igralski izziv, ob tem pa ji pomagala, da se je še bolj spoprijateljila s kamero. »Že LP, Lena je pripomogla k temu, ta serija pa je bila sploh zaslužna za to, da sem na kamero nehala gledati kot na opazovalca, ki te ves čas ocenjuje in nadzira ter izpostavlja svoje šibkosti, ampak sem jo sprejela kot del igralske ekipe. S takim načinom snemanja, kot je pri Najinih mostovih, hitro prideš v kondicijo in se navadiš na kamero, ker je zelo intenzivno. Snemamo že slabo leto, snemanja so skoraj vsakodnevna, sekvence pa se kar množijo. Zdi se mi pomembno, da greš čez ta zadržek do kamere, vsaj zame je bilo, kajti šele potem lahko igralsko rasteš.«

S sramežljivostjo je imela manjše težave že na začetku šolanja na akademiji – bila je še malo nesamozavestna, pravi, zato se na odru ni upala preveč izpostavljati. »To se je seveda odražalo na moji odrski prezenci. Ko sem pri sebi razčistila neke stvari, se mi je zgodil manjši preboj in stvari so stekle.« Morda ji je pri tem pomagala tudi vloga v #pornographii Alena Prošića, za marsikoga kontroverzni predstavi, v kateri se s soigralko Laro Vouk ljubita na odru. »Tega me je bilo sicer blazno strah, a sem pomislila, da bi mogoče potrebovala nekaj takega. Odločila sem se za sodelovanje in zdi se mi, da sem takrat naredila nekaj dobrega zase. Sem pa od takrat bolj pazljiva pri premisleku, ali se še spustiti v kak podoben projekt ali ne. Če ga bom začutila, zakaj pa ne, se mi pa zdi, da se da posredovati sporočilo tudi na drugačen, manj radikalen način.«

Če bi morala izbrati svojo najljubšo vlogo, bi bila to še vedno vloga Gospe Smith v AGRFT-produkciji Ionescove Plešaste pevke, za katero je leta 2015 dobila študentsko Severjevo nagrado. »Pri tej predstavi se je čisto vse poklopilo. Lahko dobiš odlično vlogo, pa se režiserjeva vizija ne ujema s tvojo ali pa razmere niso prave. Plešasta pevka je sicer klasika, ki jo igrajo po kulturnih domovih, a sem na to vlogo resnično ponosna, ker sem šla takrat res ven iz svojih okvirjev. Sicer pa se poskušam vsake vloge, ki jo delam, lotevati s srcem in strastjo, ker ne znam drugače. Igra mi res ’dogaja’, je moja druga ljubezen v življenju poleg sina, in ko mi kaj tako dogaja, se na polno vržem noter. (smeh)« Prepričljiva je bila tudi kot Lucijeta v predstavi Barufe, koprodukciji SNG Nova Gorica, Gledališča Koper, Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in Istrskega narodnega gledališča – Mestnega gledališča Pulj, za katero je morala usvojiti šavrinski dialekt, in kot »fašistična Kim Kardashian« – kot jo poimenuje sama – Viktorija, ki načrtuje atentat na predsednika Evropske unije, v Alarmih! Nine Ramšak. Med pripravo na to vlogo je veliko poslušala Billie Eilish, navado ima namreč, da konstruiranju posamezne vloge doda glasbo, ki z vlogo nima nujno povezave, a jo v tistem trenutku pač nagovori. Tik pred epidemijo koronavirusa, ki je zaustavila kulturno življenje, pa je z žarom in zanosom zagrizla v študij za vlogo v Oblasti teme Leva Nikolajeviča Tolstoja, ki jo režira Maša Pelko in je bila v SLG Celje napovedana za maj 2020. A kadarkoli se bo proces že nadaljeval, ve, da se bo tudi iz tega projekta nekaj naučila – ali pa naredila svojo najboljšo vlogo doslej. »Pri vsaki predstavi sta možnosti dve: če stvari ne izpadejo, kot bi morale, od tega nekaj odneseš. In to je dobro, kajti enkrat pa bo ponovno prišel trenutek, ko se bodo zvezde poklopile in boš naredil nekaj vrhunskega. Ko se mi bo to spet zgodilo, bom vedela, da je to prav zaradi izkušenj, ki sem jih zbrala do tedaj.«