Margaret Atwood: Testamenti

+ + + +

Zgodba tete Lydie in njenih

»Aretirali so me kmalu po udaru Jakobovih sinov, ki so razpustili kongres. Najprej so nam rekli, da so bili to islamski teroristi. Razglasili so izredne razmere, a so nam hkrati dopovedovali, naj živimo kot običajno, da bo ustavni red v kratkem znova uveljavljen in da bo izrednih razmer kmalu konec. To je bilo res, vendar ne tako, kot smo pričakovali,« pravi glavna pripovedovalka Testamentov, ki so nadaljevanje Dekline zgodbe in pogled v njeno zakulisje, teta Lydia, prva med enakimi in skrbnica zavoda Ardua, ženskega in reproduktivnega in vzgojnega dela Gileada. Vodja nekakšnih salezijank, ki obenem poskrbijo za plodilne in siceršnje apetite poveljnikov.

Testamenti so pričevanje o propadu Gileada, diktature peščice, ki se ji je zdel svet pokvarjen in je posegla po nepremakljivem fundamentu, Stari zavezi, pri tem pa ustvarila preganjavičen svet, v katerem sta vsaka nepokorščina in individualnost strogo kaznovani. Teto Lydio, nekdaj sodnico družinskega prava, ki o vsem priča v visoki starosti – ta je Atwoodovi blizu, recimo tudi v Slepem morilcu – ob puču z drugimi ženskami, razvrščenimi po poklicih, odpeljejo na stadion, ki je zdaj zapor. Tam poleg drugih ponižanj z njo odigrajo nekaj prizorov na obeh straneh strelskega voda. S stisnjenimi zobmi privoli in si priseže, da bo položaj, ki ji ga ponudijo, torej z vsemi sredstvi pridobljeno vodstvo drugih tet, izkoristila za maščevanje. Ves roman tako sledimo potezam, ki jih vleče za prevlado in maščevanje krivcem. Vpleta se v vse, vse nadzoruje in je teta iz ozadja, ki poveže tudi obe drugi pripovedni liniji, eno o dekletu – in vrstnicah – ki se mora na pragu pubertete poročiti z enim od poveljnikov. Vendar se namesto za neprivlačnega možaka, ki mu žene kot nalašč umirajo druga za drugo, odloči za askezo, pismenost in branje – pridruži se privilegiranim učenjakinjam, ki so zunaj spolne menjave. Druga pripovedna linija se osredotoči na dekle, ki so jo prej očitno pretihotapili iz Gileada v Kanado, vendar se tam znesejo nad njenimi skrbniki; teta Lydia jo zvijačno prikliče nazaj in potem pošlje v svet z dragocenimi dokumenti in pričevanji, iz katerih svet spozna položaj v Gileadu in pravo naravo prevrata. Ravno ta v obe smeri skrajno nevarna pot je nekoliko nelogična pri zvezah za pretok ljudi in dokumentov, ki so na voljo, vendar vpeljana zato, da bi iz heroičnih preizkušenj razbrali delovanje zaprtega sistema skozi oči nekoga od zunaj, s stališča prejšnje in zunanje, kanadske vsakdanjosti.

Testamenti s presečiščem treh ženskih usod pokažejo podtalno delovanje gileadskega dvora, redukcija žensk na reprodukcijo ne ostane brez povratnega udarnega vala. Margaret Atwood je tokrat z vidika vrhovne v rigidnem sistemu pokazala, kam pelje vezenje in žebranje milih molitvic in vzgojnih pesmic in kaj vse stoji za njim, zato ni prav nič presenetljivega, da je petintrideset let po nastanku Dekline zgodbe stanje popolnoma indoktrinirano. Prignano do konca, tudi diktature. Pri tem so Testamenti seveda kompozicijsko spretno napisana in imenitno prevedena literarna zaostritev sveta, v kakršnega se zlahka zadrsamo, kjerkoli že smo se znašli.