Jay Electronica: A Written Testimony

+ + + +

Jay Electronica, eden najbolj enigmatičnih ustvarjalcev v svetu hiphopa, je končno izdal težko pričakovani prvenec, s katerim se je obotavljal dobro desetletje. Leta 2007, v preprostejših časih, ko so lahko nadarjeni izvajalci na platformi Myspace čez noč prodrli pod žaromete, se je Jay Electronica vzpostavil kot novi up rapa, ki bi se lahko v zgodovino zapisal kot velikan. Po peščici singlov, izdanih v samozaložbi, je pogodbo za izid prvenca podpisal z založbo Roc Nation, ki jo vodi njegov somišljenik Jay-Z. Trume hiphoperjev so ploščo nestrpno pričakovale kot naslednji mejnik v svetu rapa, a o njej ni bilo ne duha ne sluha. Jay Electronica je poniknil, njegov prvenec pa je sčasoma pridobil status starodavne prerokbe, ki se verjetno ne bo nikoli uresničila. Ko je pred dobrim mesecem naznanil, da je ploščo končno posnel, je ustvaril hajp brez primere. Je tako velika pričakovanja sploh mogoče izpolniti?

Malo rap plošč je povzročilo pričakovanja tako mitoloških razsežnosti. Najočitnejša je asociacija na Dr. Drejevo ploščo Detox, ki jo je Dre pilil tako dolgo, da se je med (pre)dolgim ustvarjalnim procesom skisala. Zato jo je – namesto da bi jo izdal – rajši za vselej pokopal in posnel novo. Podobno je storil Jay Electronica. Njegov prvenec ni plod desetletnega ustvarjanja: ploščo je posnel v štiridesetih dneh in štiridesetih nočeh. Simbolična referenca, kar zadeva čas snemanja, ni nenamerna, saj je plošča v svoji sporočilnosti izrazito versko naravnana in je pravzaprav raperjeva izpoved neomajne pripadnosti gibanju Nation of Islam, politični in verski organizaciji, ki združuje elemente islamske veroizpovedi in ideje črnskega nacionalizma. Besedila celotnega izdelka se brez izjeme navezujejo na prepričanja Islamskega naroda, ki jim je zvest tudi Jay-Z. Ta se je iz upokojenskega stanja nekdanjega ustvarjalca zdramil le zaradi plošče A Written Testimony, a pri tem mu številni očitajo, da jo je uzurpiral.

Plošča namreč zveni kot plod tandema: Jay-Z gostuje v veliki večini skladb in odrepa uvodni in zaključni verz. Morda je nekoliko sporno, da Jay Electronica prvenca ne zaznamuje z lastnim avtorskim pečatom, ampak se raje opira na rapersko spretnost pajdaša, ki na trenutke tako zažari, da zasenči protagonista. Pravzaprav pa je Jay-Z-jev angažma na plošči več kot dobrodošel: je v odlični formi, brez izjeme dostavlja ognjevit verz za verzom in z Jayem Electronico se izvrstno dopolnjujeta v kontrastnih barvah glasov in flowov, pa tudi v sporočilnosti besedil, saj sta oba člana omenjene verske skupnosti. Pohvaliti je treba tudi instrumentalno plat izdelka, ki se niti za hip ne ozira na trenutne trende visokokategornega hiphopa, temveč se namesto tega ponaša z drzno, abstraktno in starošolsko produkcijo.