3. 4. 2020 | Mladina 14 | Kultura | Portret
Ana Malalan Čeligoj, ustanoviteljica platforme Anselma
… ki je že v srednji šoli šivala za prijateljice in znanke
© Uroš Abram
Najprej je bil mamin star šivalni stroj. Ana Malalan Čeligoj ga je odkrila v času, ko je hodila v šesti razred osnovne šole, in se iz radovednosti odločila, da ga preizkusi. »Prebrala sem navodila, nekje staknila stare rjuhe in poskušala sešiti krilo,« se spominja. O dizajnu takrat ni razmišljala, bolj jo je zanimala izvedbena plat. Nastala je prva improvizirana kolekcija, pri kateri je bilo »vse narejeno narobe, a sem jo kljub temu ponosno nosila«. Ni obupala, temveč je še naprej – ko je obiskovala srednjo oblikovno šolo v Ljubljani, kamor se je pri trinajstih preselila z rojstnega Krasa – pridobivala šiviljsko znanje; nekaj pri pouku o šivanju in krojenju, predvsem pa pri naslednjih samostojnih poskusih šivanja lastnih oblačil. Proti koncu srednje šole ji je šlo že tako dobro, da je začela šivati za prijateljice in znanke, v začetku študija pa je oblačila po naročilu izdelovala tudi za druge.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
3. 4. 2020 | Mladina 14 | Kultura | Portret
© Uroš Abram
Najprej je bil mamin star šivalni stroj. Ana Malalan Čeligoj ga je odkrila v času, ko je hodila v šesti razred osnovne šole, in se iz radovednosti odločila, da ga preizkusi. »Prebrala sem navodila, nekje staknila stare rjuhe in poskušala sešiti krilo,« se spominja. O dizajnu takrat ni razmišljala, bolj jo je zanimala izvedbena plat. Nastala je prva improvizirana kolekcija, pri kateri je bilo »vse narejeno narobe, a sem jo kljub temu ponosno nosila«. Ni obupala, temveč je še naprej – ko je obiskovala srednjo oblikovno šolo v Ljubljani, kamor se je pri trinajstih preselila z rojstnega Krasa – pridobivala šiviljsko znanje; nekaj pri pouku o šivanju in krojenju, predvsem pa pri naslednjih samostojnih poskusih šivanja lastnih oblačil. Proti koncu srednje šole ji je šlo že tako dobro, da je začela šivati za prijateljice in znanke, v začetku študija pa je oblačila po naročilu izdelovala tudi za druge.
Kljub temu se ni odločila za študij oblikovanja, temveč se je raje vpisala na arhitekturo. »Pri sedemnajstih si pač prisiljen izbrati en faks. Tik pred odločitvijo za vpis sem se sprehajala mimo Nuka in pomislila: ’Lahko bi pa gradila hiše, to je videti kar zanimivo.’ (smeh)« Tja sicer ni bila sprejeta in pristala je na drugi, še bolj naključni izbiri – filozofija na Filozofski fakulteti. »Po začetnem odporu me je mama prepričala, naj vseeno nekaj časa hodim na predavanja. Tako sem naredila prvi letnik filozofije in v študiju celo neskončno uživala. Vmes pa vseeno opravila sprejemne na arhitekturi in se slednjič prepisala tja, kar sem, ironično, nekaj časa obžalovala.« Vendar se je kmalu našla in celo tri leta delala v arhitekturni stroki, v arhitekturnem biroju Kombinat in biroju Prostorož. »To je bilo lepo obdobje, obkrožena sem bila z izjemnimi ljudmi, ki izvajajo izjemne projekte, pridobila ogromno izkušenj, ki mi pridejo prav še zdaj, spotoma pa tam spoznala tudi svojega bodočega moža,« se nasmehne. S šivalnim strojem se v tistem času ni kaj dosti družila – dokler je januarja 2010, ko je imela v biroju manj dela kot navadno, znanka ni prosila, naj jo nauči šivati. Domislila se je, da bi lahko vprašala še nekaj preostalih prijateljic, ali jih zanima, in nabralo se jih je trinajst. Prvi tečaj šivanja je tako izpeljala v svoji dnevni sobi. »Mesec pozneje sem udeleženke čez vikend peljala v Merče, v hišo none Anselme, kjer smo imele šiviljski del tečaja. Bila je krasna pomlad, kosilo, ki ga je pripravila moja mama Zorka, smo jedle na soncu na dvorišču in cele dneve šivale.« Ugotovila je, da jo bolj kot šivanje samo privlači učenje šivanja – tako je s tem nadaljevala in začela se je oblikovati ideja Anselme, platforme za različne rokodelske, obrtniške in kreativne dejavnosti, ki jo je naposled ustanovila leta 2011, približno v času, ko je izšel njen priročnik za učenje krojenja Superkrojenje. Prostor je dobil ime prav po njeni noni Anselmi – ime je skovanka med »ans«, ki pomeni bog, in »helm«, ki pomeni čelada. »Moja nona je bila optimistično in napredno naravnana, pa tudi ostra in zahtevna. V šestem razredu mi je dala staro kombinežo, blago in trak, če ji lahko naredim enako. Vrnila sem se ponosna, da mi je uspelo. Ona pa jo je pogledala in me najprej okarala, da tako pa se ne zarobi. Nikoli je ni oblekla. Šele nekaj let pozneje mi je uspelo sešiti majčki, ki ju je nosila.«
Znotraj Anselme se je vzpostavila ekipa, s katero so se selili po različnih prostorih in se slednjič ustalili na Kolodvorski ter oblikovali vsebine. Da bi pritegnili čim več obiskovalcev, so organizirali različne dogodke, kot so srečelovi, razstave, sejmi, gledališče, projekcije filmov. Čeprav zunanjih virov financiranja nikoli niso iskali, delujejo že skoraj deset let. »Sredstev nikoli nisem pridobivala, temveč jih poskušala ustvariti. Večkrat smo se pošalili, da Anselma deluje na principu ’kolikor naredimo, toliko porabimo’. Na neodvisnost Anselme sem tudi precej ponosna,« pove Ana Malalan Čeligoj. »Ko sem začenjala, seveda nisem imela pojma, ali bo model zdržal ali ne. Najemnina za prostor se mi je takrat zdela astronomska, a sem na koncu zamahnila z roko in si mislila: ’Bom poskusila, v najslabšem primeru bom čez tri mesece zaprla.’ Podobno je s financiranjem zdaj: delujemo iz dneva v dan, iz leta v leto.« Leta 2018 se je Anselminim dejavnostim pridružila trgovina z izdelki iz starega, zavrženega blaga, ki jih ustvarijo mlade oblikovalke in oblikovalci. »Že pred tem smo imeli razvitih nekaj dizajnov oblačil. Prve ’Zdravo hlače’, paradni konj blagovne znamke, smo naredili že leta 2012. Kasneje pa smo za potrebe delavnic s Tanjo Pađan razvile in oblikovale še druge kose. Danes so kosi ’Made in Anselma’ zelo dobro sprejeti. Imamo veliko oboževalcev in pred kratkim smo jih začeli prodajati v trgovini v Berlinu. Zaznavamo rast osveščenosti in obračanja k bolj normalnemu pridobivanju osnovnih potrebščin, tudi takih, kot so oblačila.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.