Trinajst mesecev v letu

Kako nam je Janez Bermež zamolčal, da je pri Rainerju Wernerju Fassbinderju nastopil v eni izmed najbizarnejših glasbenih točk v zgodovini filma

Ko sem leta 2005 pisal zgodovino slovenskega filma, sem sklenil, da bom vanjo vključil tudi vse tuje filme, pri katerih so sodelovali slovenski filmarji, bodisi režiserji, direktorji fotografije, scenografi, kostumografinje ali igralci in igralke. Zato sem si nabavil tolste knjige z najavnimi špicami vseh italijanskih, nemških in avstrijskih filmov – v teh bi najverjetneje našel kakega Slovenca. V šestdesetih in sedemdesetih letih so namreč pri nas filme snemali prav Italijani, Nemci in Avstrijci, zato je bilo povsem mogoče, da bi italijanski, nemški in avstrijski producenti kakega Slovenca angažirali tudi pri filmih, ki jih niso snemali v Sloveniji.

Tako sem se lotil zamudnega, mučnega dela – česanja najavnih špic. Česal sem in česal in česal in tu in tam koga našel. In spet česal in česal in spet koga našel. In še kar česal in česal in česal in zlagoma prišel do klasike In einem Jahr mit 13 Monden (po naše: Trinajst mesecev v letu), ki jo je leta 1978 posnel veliki Rainer Werner Fassbinder. Zapeljal sem se skozi tehnično osebje – nikogar. In potem sem se zapeljal skozi igralce – Ingrid Caven ... Gottfried John ... Elisabeth Trissenaar ... Eva Mattes ... Günther Kaufmann ... Lilo Pempeit ... Isolde Barth ... Karl Scheydt ... Walter Bockmayer ... Peter Kollek ... Bob Dorsay ... Gerhard Zwerenz ... Janez Bermez ... Rainer Werner Fassbinder ... Günther Holzapfel ... čakaj – kaj? Zavrtimo nazaj – Günther Holzapfel ... Rainer Werner Fassbinder ... Janez Bermez? A res piše Janez – a res piše Bermez? Pomota? Škrat? Kak španski igralec? Malezijski?

Kaj pa če je to Janez Bermež?

Kaj če je to tisti Janez Bermež, ki je v Duletičevi briljantni ekranizaciji Cankarjevega romana Na klancu igral Toneta, Cankarjevega očeta, odličnega, a propadlega krojača, ki ni razumel logike trga, konkurence in kapitalizma? To bi bilo malce čudno, celo šokantno – nihče ni nikoli rekel, da je Bermež igral pri Fassbinderju. Tudi Bermež se ni nikoli hvalil s tem. Saj je dobival nagrade – da je igral pri Fassbinderju, bi v utemeljitvah vendarle vsaj omenili. Ne bi naštevali le njegovih igralskih kreacij iz celjskega teatra, v katerem je delal.

Poklical sem Bojana Krajnca, nekdanjega urednika in voditelja Studia City (tudi nekdanjega urednika Playboya, če smo že ravno pri tem), ki je iz Celja. A poznaš Janeza Bermeža? »Ja, vem, kdo je to. Saj misliš tega igralca iz celjskega teatra, ne.« Ja. A si kdaj slišal, da je igral pri Fassbinderju? »Fassbinderju?« Ja, Rainerju Wernerju Fassbinderju. »Pa kaj še! Pri Fassbinderju! Kako? On je iz celjskega teatra.« Ampak piše – Janez Bermez. To je po mojem on. »Prvič slišim. Pa saj bi povedal, če bi igral pri Fassbinderju. Fassbinder ni kar nekdo. Vedeli bi.« Tudi sam sem si tako rekel. Pa vendar – a misliš, da bi kdo v Celju kaj vedel o tem? »Lahko pokličem prijatelja iz Celja – pozna Bermeža.« Le.

Krajnc je kmalu, že čez nekaj minut, poklical nazaj. »Tudi on je bil presenečen. Ne verjame, da je igral pri Fassbinderju, ker bi to gotovo povedal.« Kdo ne bi? »Verjetno gre za napako.« V nemški enciklopediji? »Zakaj pa ne?« Kaj pa če je to res on – Janez Bermež? »Veš kaj, bom poklical ravnatelja celjskega teatra.

Poznava se. In če kdo ve, ali je Bermež igral pri Fassbinderju, potem ve on.« Absolutno.

Nekaj minut kasneje je Krajnc spet poklical. »Rekel sem ti.« Kaj pravi? »Da za to ni nikoli slišal. Da Bermež tega ni nikoli omenjal. In gotovo bi.« Kdo ne bi? Kdo, jebeno, ne bi! »Ja, strinjam se – kdo ne bi?« Bermež.

Bermež je spoznal Fassbinderja in mu povedal, da je igralec in da bi rad igral v kakem njegovem filmu.

A mi lahko priskrbiš Bermeževo telefonsko številko? »Kul.« In res, čez nekaj minut sem dobil Bermeževo telefonsko. In prek nemškega Amazona naročil In einem Jahr mit 13 Monden. In poklical Bermeža. »Ja, halo?« Živjo, tukaj Marcel Štefančič. Pravkar končujem zgodovino slovenskega filma pa me zanima, a ste vi kdaj igrali pri Fassbinderju. »Kako pa to veste?« Vas to preseneča? »Tega me ni še nikoli nihče vprašal.« Nikoli. »Nikoli.« Pa saj tega tudi očitno nihče ne ve. »Ne vedo.«

Potem mi je pojasnil, kako je pristal v Trinajstih mesecih v letu. »To je majhna vloga, veste.« Pa kaj? Rainer! Werner!! Fassbinder!!! Bermež je spoznal Fassbinderja in mu povedal, da je igralec in da bi rad igral v kakem njegovem filmu. Če bi se dalo. Če bo priložnost. In glej, no, nekega lepega dne ga je Fassbinder res – kot strela z jasnega – poklical in mu ponudil vlogo. Kar se mi zdi nekako logično, sem rekel – kadar Fassbinder igra v kakem svojem filmu, zelo potegne na vas. Z brki vred.

A to ni bilo še nič. Čakalo me je še presenetljivejše razkritje: ko je Bermež odigral svojo »malo« vlogo v Trinajstih mesecih v letu, filmu o zadnjem mesecu v življenju Elvire (Volker Spengler), nesrečnega, osamljenega, depresivnega, nenehno šikaniranega, poniževanega in zlorabljanega kristusovskega transseksualca (spol je spremenil zato, ker mu je nesojeni ljubimec rekel: »Škoda, da nisi dekle!«), mu je Fassbinder ponudil vlogo v epski, mamutski, monumentalni televizijski seriji Berlin-Alexanderplatz (1980). »A sem jo moral zavrniti.« Zakaj? »Ravno tedaj smo začeli v celjskem teatru pripravljati predstavo, v kateri sem imel glavno vlogo.« Noro? Totalno. In priznati moram, da me je to kar podrlo. Zaradi vloge v celjskem teatru je zavrnil vlogo v seriji Berlin-Alexanderplatz! Zakaj ni mize obrnil? Zakaj ni zaradi vloge v seriji Berlin-Alexanderplatz zavrnil vloge v celjskem teatru? Pa se zavedate, da bi lahko postali stalni član njegove filmske družine, sem ga vprašal. »Ja, samo bil sem v službi v celjskem teatru. Nisem mogel kar oditi. Pa tudi nisem vedel, kaj me čaka. Saj veste – filmi.«

Tudi sam ne vem, kaj bi ga čakalo, toda če bi sprejel vlogo v seriji Berlin-Alexanderplatz in postal član Fassbinderjevega ansambla, bi igral v samih klasikah – v Lili Marleen, Loli, Hrepenenju Veronike Voss in Querelle.

Na klancu

Pred nekaj leti, pozno spomladi, sem doma – na Vrhniki, Na klancu – stopil iz hiše, da bi se malce pretegnil, in spodaj, pred Cankarjevo hišo, deset metrov od mene, zagledal štiri moške, ki so si nekaj ogledovali, vizirali in krilili z rokami, potem pa so se naenkrat – kot bi jih kdo koreografiral ali pa kot bi jih kdo, recimo jaz, nenadoma poklical – obrnili navzgor, proti meni.

Oooo, smo dahnili vsi skupaj.

Tam so namreč stali sveti trije kralji – Vojko Duletič, režiser filma Na klancu, enega izmed najboljših in najintrigantnejših režiserskih debijev v zgodovini slovenskega filma, Peter Zobec, večni asistent režije (in režiser masovnih prizorov), in Janez Bermež. In ja, zraven je stal njihov režiser – Jure Pervanje, nekoč direktor fotografije, tudi pri Duletičevi klasiki Med strahom in dolžnostjo.

Pripravljali so se na snemanje dokumentarca o Bermežu, pa so si ogledovali lokacije. Tudi vrhniško – Na klancu. Kar je bilo po svoje ironično. Ko je Duletič, avtor kratkega filma Podobe iz sanj (in nikoli posnetega scenarija za Hišo Marije Pomočnice), snemal film Na klancu, je na Vrhniki posnel le nekaj kadrov, ostalo pa na Bledu. Nekoč mi je celo rekel, da je to storil zato, ker je Bled bolj podoben Vrhniki kot Vrhnika sama sebi. Ne da je to koga posebej žrlo – film je slovensko publiko itak hudo razdelil že zaradi Duletičevega zelo osebnega, statičnega, tako rekoč transcendentalnega sloga, ki ljubi dolge kadre, tišino in asociativno montažo.

Nič, z Janezom Bermežem sva se tako končno videla še v živo. Tam, ob nas, je govoril več kot v Duletičevem filmu. Vraga, več kot v vseh Duletičevih filmih skupaj. In tudi več kot v Trinajstih mesecih v letu, kjer njegova vloga niti ni tako majhna, saj nastopi v eni izmed najbizarnejših in najgrotesknejših glasbenih točk v zgodovini filma: v pisarni se na televizorju vrti glasbena točka iz komedije You’re Never Too Young (1955), v kateri na vižo Face the Music marširajo Dean Martin, Jerry Lewis in 200 šolark, po pisarni pa – v fašistični reimaginaciji te točke – gor in dol marširajo pribočniki in telesni stražarji nekega ošabnega, ciničnega, represivnega nepremičninskega magnata, tipičnega kapitalističnega zajedavca (geslo za vstop v njegovo nebotično pisarno se glasi »Bergen-Belsen«), med katerimi je tudi strumni, vdani, energični Bermež, alias Oskar Pleitgen, radikalen v radikalnem filmu, črn, srdit in nepopustljiv v mračni, neusmiljeni, obešenjaški točki.

Posedli smo in kaki dve uri debatirali, a o Bermeževem nastopu v Fassbinderjevem filmu nismo govorili. Le zakaj bi, sem si mislil – Duletič, Peter in Jure o tem gotovo že vse vedo. Vse so že stokrat slišali. In nočejo še enkrat. Zakaj bi jih utrujal.

A preživeli smo čudovito, razsijano popoldne. Bermeža nisem videl nikoli več.

Toda to, da je Fassbinder Bermeža postavil prav v Trinajst mesecev v letu, ni majhna stvar. Sploh ne: to je bil Fassbinderjev najosebnejši film.

Pred nekaj dnevi sem poklical Jureta, da bi ga vprašal, kaj je s tistim dokumentarcem. Rekel sem mu, da ravno pišem o Bermežu in tistem njegovem skrivnostnem nastopu pri Fassbinderju, pa sem pri Juretu začutil presenečenje in začudenje. Kaj je? Kaj je narobe? »Je Bermež igral pri Fassbinderju?« Ja. A ne veš? »Ne. Nisem še slišal.« Kako to misliš, da še nisi slišal. »Ne, nikoli mi ni povedal.« Nehaj. »Ojej,« je kriknil. »Tudi Duletič ni vedel! Če bi vedel, bi mi to gotovo povedal.« Bi? »Stokrat, ne enkrat!« Še huje: »Tudi Zobec ni vedel.« Zobec je vedel vse, pa da tega ne bi vedel? »Ne, ni. Če bi vedel, bi mi povedal.« Stokrat. »Stokrat.«

Peter Zobec v svoji avtobiografiji, fassbinderjevsko naslovljeni Vsi drugi se imenujejo ljubezen (po analogiji s filmom Vsi drugi se imenujejo Ali), resda pogosto omenja Fassbinderja, omenja celo, da za revijo Stop pripravlja »feljton o tem velikem režiserju«, saj »sem bil tudi sam – podobno kot Fassbinder – leta in leta vezan na teren, hotele, pijančevanja, režijska doživetja in ljubezni,« in da mu je »nekoč spodletelo sodelovanje s Fassbinderjem, ko je slišal, da prijateljujem s Hanno Schygullo, ki jo je takrat sovražil,« obenem pa tudi nenehno pripoveduje, kateri slovenski igralec je igral v katerem tujem filmu, toda tega, da je Bermež igral pri Fassbinderju, ne omenja. Kaj če tega res ni vedel? Kaj če mu je Bermež to res zamolčal?

Prav res: zakaj je Bermež to zamolčal? Ker je bila vloga majhna, premajhna? Ker drugih ni hotel obremenjevati s svojimi uspehi in dosežki? Ker ga ni nihče nikoli vprašal? Ker ni hotel, da se govori o tem? Ker je bil to film o transseksualcu, pa se je bal slovenskega zgražanja? Ker je bil Fassbinder gej in ker je bil tudi sam gej, pa se je bal, da ga bodo v Sloveniji zaradi vsega tega le šikanirali?

V Trinajstih mesecih v letu se zelo dolg prizor odvrti v klavnici, kjer koljejo govedo – brutalno, šokantno. Danes bi ljudje zbežali iz kina. Kasneje na televizorju vidimo čilskega diktatorja Augusta Pinocheta. Neoliberalci njegovega fašizma niso mogli prehvaliti. Toda bolj ko gledamo te prizore, bolj se zdi, da je hotel Fassbinder le opozoriti, da ima sodobna, razsvetljena, postfašistična družba do gejev in transseksualcev tak odnos, kakršnega imajo klavci do živine in Pinochet do socialistov.

Umetnost skrivanja

»In Bermež tudi v dokumentarcu tega, da je igral pri Fassbinderju, ni povedal,« pravi Jure Pervanje. »O vsem je govoril, samo o tem ne.«

Dokumentarec, naslovljen Bermež, grof celjski, ni bil nikoli prikazan niti končan. »Zmontiral sem ga in izročil producentu. Potrebna je bila le še obdelava zvoka. A je producent umrl. Z njim pa je umrl tudi ta dokumentarec. Nikoli več ga nisem videl.«

Toda to, da je Fassbinder Bermeža postavil prav v Trinajst mesecev v letu, ni majhna stvar. Sploh ne: to je bil Fassbinderjev najosebnejši film. Posnel ga je, ko je bil najbolj potrt in pobit – po samomoru svojega ljubimca, igralca Armina Meierja, ki je nastopil v kopici njegovih filmov. V film je postavil celo svojo mamo, Lilo Pempeit, in sicer v vlogo nune Gudrun, ki dahne: »Nihče se ne uniči po svoji volji, ampak ga uniči red, ki so ga ustvarili ljudje.« Njeno svarilo o destruktivnosti »reda« velja tudi nam.

Fassbinder, ki je ta film jemal tako osebno, da je vse naredil sam (ni ga le režiral, temveč tudi napisal, produciral, zmontiral in posnel), je umrl štiri leta kasneje. Pri sedemintridesetih.

Zaradi vloge v celjskem teatru je zavrnil vlogo v seriji BerlinAlexanderplatz! Zakaj ni mize obrnil? Zakaj ni zaradi vloge v seriji BerlinAlexanderplatz zavrnil vloge v celjskem teatru?

Janez Bermež, mojster skrivanja, maskiranja, diskretnosti in podtalnosti, je umrl te dni. V slovenskih filmih se ni naigral. Peter Zobec je umrl leta 2012. Celovečerca, o katerem je sanjal, ni nikoli posnel. Vojko Duletič je umrl leto kasneje. Bolečino, njegov zadnji film, ki ga je zmontiral oziroma zrežiral iz sekvenc svoje slovite vojne trilogije (Med strahom in dolžnostjo, Draga moja Iza in Doktor), so pravno blokirali in prepovedali, ker naj bi bil kršil avtorske pravice (sam je imel to za »cenzurni poseg«), toda vse te sekvence je premontiral tako, da je bilo sporočilo jasno: tudi geji so delali za NOB! Tudi geji, ki jih tako diskriminirate in odganjate, so se borili za svobodo slovenskega naroda! Še več: brez gejev bi Slovenci vojno težje dobili! Brez gejev bi bile žrtve večje!

In res, brez doktorja Vladimirja Kanteta, glavnega junaka Doktorja, ki je Osvobodilno fronto vedno vnaprej in še pravočasno obvestil o italijanskih oziroma nemških načrtih, bi bile slovenske žrtve večje, ali bolje rečeno: če Kante ne bi bil gej, bi bile slovenske žrtve večje, ker bi Kanteta Italijani in Nemci že prej razkrinkali kot dvojnega agenta in odstranili, s čimer bi Osvobodilna fronta izgubila človeka na izredno pomembnem strateškem položaju, navsezadnje, Kante je bil šef političnega oddelka in pomočnik upravnika policije v Ljubljani. Toda prav zato, ker je bil gej, ker se je torej zaradi svoje tajne, getoizirane spolne identitete izmojstril v gverilskih tehnikah skrivanja, maskiranja, diskretnosti in podtalnosti, je na tem strateškem položaju, ki mu je omogočal reševanje slovenskih življenj, ostal toliko časa, tako rekoč ves čas okupacije, saj so ga Nemci dobili šele leta 1945. In tudi tedaj ni nikogar izdal – kljub strahovitemu mučenju. Malce kasneje, 24. februarja 1945, so ga obesili.

Jure Pervanje je še živ. Na barki nekje v Portorožu.

In še vedno čakam, da me pokliče in pove, kdaj točno smo se videli Na klancu. Takrat sem vse videl zadnjič – Jureta, Duletiča, Petra in Bermeža.