Zaljubi se na slepo

Formula je preprosta: izberi petnajst žensk in petnajst moških, postavi vsakega v izolirano sobo, v kateri ga od drugih ločuje kompaktna modra stena, priskrbi mu malo alkohola in ga pusti, da se pogovarja – da človeku na drugi strani stene, ki ga tako ali tako ne vidi, brez filtra zaupa svoje (domnevno) najgloblje misli, želje in strahove. Sčasoma se bodo nekateri udeleženci zaljubili v eno izmed oseb, s katero se pogovarjajo, izkoristili bodo možnost, da jo zaprosijo za roko, čeprav je še vedno ne vidijo, in po ganljivem srečanju v živo se bodo začele priprave na poroko.

Še en ljubezenski resničnostni šov pač, tako kot na primer Sanjski moški, Sanjska ženska, hrvaški Gospod Popolni, ki se je pred kratkim predvajal pri nas, ali fantastično bizarna Ljubezen po domače – a zakaj se je ravno Love Is Blind (Ljubezen je slepa) takoj uvrstil med najbolj gledane naslove na Netflixu in razvnel burne razprave na družabnih omrežjih, o njem pa so se razpisali mediji, kot so Guardian, New Yorker in New York Times? Ne zato, ker bi bil šov tako cringe kot na primer Ljubezen po domače (v tujini Farmer Wants A Wife), ki ga je večina gledala iz objestnosti in si potihoma oddahnila, ker ima v glavi malo več soli kot tekmovalci, ampak ker se zdi, da so gledalci prav zares kupili domnevo, da je z nekom mogoče stkati trdno vez, četudi ga ne vidiš.

TikTok, družabno omrežje, ki je med mlajšimi izredno priljubljeno, uporabnikom omogoča snemanje posnetkov, na katerih plešejo, na playback pojejo znane komade, izvajajo akrobacije, uprizarjajo skeče in tako dalje. Ob ogledu teh posnetkov nepoznavalec aplikacije zlahka dobi občutek, da je med mladimi neverjetno veliko nadarjenih tiktokerjev – a v resnici aplikacija deluje tako, da skoraj vse naredi namesto njih, od izbire filtra do glasbene podlage in sestavljanja različnih kadrov v celoto. Tu je mogoče potegniti vzporednico z Love Is Blind: na prvi pogled je presenetljivo, da je uspelo šovu takšnega formata sproducirati nekaj parov, ki se dejansko tako dobro ujamejo – ne da bi se prej videli. Toda poglejmo pobliže: največ so namesto njih naredili ustvarjalci šova s tem, da so na kup zbrali zelo podobne tekmovalce. Vsi približno ustrezajo zahodnjaškim lepotnim merilom, so fit, urejeni, modno ozaveščeni, artikulirani, večinoma premožni in heteroseksualni. »Četudi je nabor sodelujočih na videz dovolj raznolik (belci, temnopolti, Latinskoameričani), gre pri njih vendarle za neko normativno enakost: vsi imajo enak režim discipline in lepotičenja telesa; vsi imajo telo, ki ustreza zahodnjaškim standardom lepote,« se strinja antropologinja dr. Eva Vrtačič. »Med njimi ni nobenega Azijca, debele osebe, hendikepiranega, trans osebe ... Skratka, ljubezen je zlahka slepa, če so vsi videti enako. Šov za temeljni cilj ’eksperimenta’ postavi poroko, ta pa je vedno heteroseksualna, tradicionalna, z nevesto v belem in ženinom, ki čaka pred oltarjem. Oddaja torej seveda ni znanstveni eksperiment, kot se predstavlja, ampak tipičen komad resničnostne televizije s temu primerno režijo, scenarijem in produkcijo,« sklene Eva Vrtačič.

Serija Love is Blind reproducira spolne in celo rasne stereotipe ter gradi na zahodnjaškem mitu o lepoti.

»Nekatere sodobne oblike resničnostnih šovov, med katere spada tudi Love Is Blind, nas želijo prepričati o svoji subverzivni noti,« pravi programska direktorica Inštituta IPES za enakost spolov in doktorska študentka politologije Ana Pavlič. »Ker je v tem svetu postalo očitno, da se partnerji izbirajo na podlagi videza in da prava ljubezen skoraj ne obstaja več, parom ponujajo zaroko in poroko, ne da bi se ti pred tem videli. A kritičnemu gledalcu že po ogledu ene epizode te serije postane jasno, da udeleženci in udeleženke, aktivni konzumenti zahodnjaškega mita o lepoti, s svojim pojavljanjem utrjujejo predvsem heteronormativni pogled na partnerske odnose, s tem pa uspešno reproducirajo cel kup spolnih in celo rasnih stereotipov.« Skoraj največ resnih pogovorov para, ki se med vsemi sodelujočimi ujame najbolje, se vrti ravno okoli tega, da je ona temnopolta, on pa ne; medtem ko spolne stereotipe najglasneje utrjuje par, v katerem ženske prav nič ne skrbi slab finančni položaj, kajti večkrat poudari, kako komaj čaka, da se bo z izbrancem poročila in postala gospodinja ter mati.

»V oddaji smo priča naravnanosti na takojšnjo zadovoljitev v ljubezni, ki vseskozi temelji na romantičnih konstruktih, v končni instanci je to poroka – v nasprotju s pojmovanjem ljubezni kot nečesa, kar obstaja samo na sebi,« razmišlja koordinatorica mednarodnega povezovanja v Inštitutu 8. marec Mojca Lukan. »Pri tem se zdi gledalcem pri poskusu odgovarjanja na vprašanje, ali je ljubezen slepa, lahko vsaj malo smešno, da sodelujoči v oddaji približno ustrezajo standardom lepote, ki veljajo v družbi. Sicer pa že sam pomen besedne zveze ’resničnostna oddaja’ pove, da zgodba v njej ni resnična, ampak le resničnostna. Sodelujoči v resničnostnem šovu se zavedajo, da so opazovani, in se zato ne pokažejo v vsej svoji kompleksnosti.«

Vseeno ima Love Is Blind celo pozitivno noto: pogovori tekmovalcev so zrelejši kot tisti, ki smo jih bili v takšnih šovih vajeni sicer.