Frank Herbert: Mesija s peščenega planeta

+ + + +

Razvodeneli vodja

»Posameznega ljudstva ne more doleteti večja nesreča, kot če pade v roke samooklicanega Junaka,« se glasi podzemni tok prerokbe, opozorilo očeta ekološkega migranta na Puščavski planet, ko prepozna nevarnost sklopa prerokb in eshatologijo nepomembnega bojevitega puščavskega ljudstva v pregnanstvu. Paul Atreides, Muad’dib, plod stoletnih plodilnih strategij spolitiziranih vojščaških nun, v prejšnji knjigi obračuna z dinastijo, ki je umorila njegovega očeta, in začne širiti svoj džihad po vesoljskih prostranstvih. Žrtve grejo v milijarde, saj puščavsko ljudstvo presušenemu pesku prilagojene okrutnosti implementira na večino znanega sveta. Otroci recimo po bitki koljejo ranjene nasprotnike in jok je neoprostljiva poraba najdragocenejšega: vode.

Herbert je bil v prvem delu trilogije Puščavski planet, napisane v šestdesetih letih, korak pred drugimi pisci znanstvenofantastične proze. Ob popisih preživetvene in vojne tehnologije, hidrooblek in kondenzatorjev, ki v hladnih delih dneva napajajo rastline z vodo, je razdelal verovanje ljudstva in ga bogato jezikovno poglobil. Pri tem je pobral nekaj konceptov iz etnologije nomadskih puščavskih ljudstev, recimo džihad in mahdi; na delu sta svojevrstna fuzija in eklekticizem. Ob zensunitih in Oranžni bibliji z zapovedjo, naj človek ne gradi stvari, podobnih sebi, zaradi preteklih strojnih in UI-katastrof, dobimo vpogled v šaolinskemu sorodno mentalno urjenje bojevnikov. Vzporedno s tehnološko vojno poteka psihična vojna mentalistov in magov, vse pod vplivom melanže, droge, ki jo izločajo parstometrski peščeni črvi, ki jih krotilci uporabljajo za prevozno sredstvo.

Mesija s peščenega planeta je nadaljevanje, druga knjiga trilogije. In popoln odklon: Paul je zdaj imperator, diktator, izgubljen v lastnem labirintu. V palači, kjer teče voda, da se še njegovi zmrdujejo in se je črvi izogibajo, v štabu, kjer je vse predimenzionirano – tja bi šle vse prejšnje citadele –, v zbirokratiziranem svetu oprod in sledilcev. S krvavimi rokami, s kultom osebnosti in pobožanjenjem, ki privablja romarje iz vsega vesolja, je izgubljen v lastnih nejasnih prerokbah in vizijah, razcepljen med žensko, ki jo ljubi, in tisto, ki jo je poročil za zasedbo prestola. Seveda je taka idealna tarča spletk Ceha, kšeftarske multikozmonavtske firme, z zamerami spletkarskih dvornih nun in lastnih podrejenih, in ta združena opozicija išče način, da bi ga odstranila. Je sam proti vsem in proti samemu sebi.

Mesija s peščenega planeta je spisan manj akcijsko, zato pa z več vpogleda v naravo vladanja, s katerim je očitno podobno kot s slavo: drugo polovico življenja se skrivaš pred njo. Roman se spogleduje z ojdipsko tragiko in slepoto in ponuja vpogled v delovanje valjarja zgodovine, kjer Čas spremeni osvoboditelja v tirana, energičnega vodjo pa v preganjavičnega poveljnika, ki postopno ugotavlja, da ni kos obljubam in pričakovanjem, ki jih imajo do njegove pobožanjenosti verniki. To deluje rahlo shakesperjansko, kralji Henriki in Richardi se zdaj v boju za dušo in mesto v zgodovini spopadajo v samem vladarju. S preobrati in (še) nejasnim izidom, zato sledi tretji del.