10. 4. 2020 | Mladina 15 | Kultura | Portret
Goran Bertok, fotograf
… ki ga ne zanima fasada blišča, ampak tisto, kar je pod njo
© Uroš Abram
Pred mesecem dni, ko smo še imeli kulturno dogajanje zunaj lastnih domov, ki je trenutno na čakanju zaradi pandemije koronavirusa, se je v galeriji Photon odprla njegova razstava z naslovom Lakota – v normalnih okoliščinah bi si jo lahko ogledali do konca aprila. V tej fotografski seriji Goran Bertok (1963) raziskuje stanje, v katero je človeško telo pahnilo odrekanje hrani: anoreksijo, poskus discipliniranja lastnega telesa, ki uhaja izpod nadzora. S telesom v skrajnih fazah se je ukvarjal že v prejšnjih projektih, kontinuirano ga namreč preučuje in fotografira več desetletij. Začel je z igranim nasiljem, nadaljeval s prizori nekonvencionalnih spolnih praks, posebej sadomazohizma, in naposled prišel do smrti. Njegovi najbolj pretresljivi seriji sta Obiskovalci in Post Mortem, v katerih je gledalec s smrtjo soočen brutalno neposredno – v Post Mortem si iz oči v oči zre s trupli, v Obiskovalcih pa opazuje, kako se trupla med kremacijo spreminjajo v okostja. Anoreksija je bila logično nadaljevanje. »Vse, kar počnem, je dokaj ozko usmerjeno: vedno gre za telo, ki je podvrženo nasilju. Na začetku igrano nasilje, nato sadomazohizem in podobno. Potem smrt, ki jo ravno tako dojemam kot nasilje za človeka, ki bolj pripada civilizaciji kot naravi – drugače kot pri živali, ki se smrti najbrž niti ne zaveda. Zdaj pa anoreksija, ki prikazuje telo v neki skrajni fazi oziroma v bližini smrti,« pravi. Zakaj smrt in nasilje? Te serije, posebej Obiskovalci, so bile deležne tudi očitkov, da hodijo po meji dopustnega. A zanj je, četudi se je na začetku fotografske poti preizkušal v reklamni fotografiji, zanimivo predvsem tisto zunaj mainstreama; odklonsko, mejno, morbidno. »Nekaj je dovoljeno, zaželeno; na drugi strani pa prekršek, prestopek, nekaj, za kar se moraš potruditi. To drugo me je od nekdaj privlačilo.« Morda zato, ker je bilo njegovo otroštvo prijetno in umirjeno in je o odklonih, ki so ga zanimali, lahko bral le v knjigah – denimo v Twainovih Pustolovščinah Huckleberryja Finna, kjer ga je posebej pritegnil odlomek, v katerem junakov oče doživlja delirium tremens in želi ubiti sina, ki ga ne prepozna –, ali pa jih z razdalje opazoval pri ljudeh, s katerimi je prihajal v stik. »Imel sem prijatelja, ki so ga doma zanemarjali, večinoma je bil prepuščen ulici, in meni se je njegovo življenje zdelo silno razburljivo. To je bil romantičen pogled na te odklone.« V resnici pa, dodaja, se morda z nasiljem nad telesom ukvarja tudi zato, ker ga nasilje tako moti v resničnem življenju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.