Jesús Carrasco: Zemlja, po kateri stopamo

+ + + +

Gorje premagancev

Carrasco je že fantiča v prvencu, romanu Na prostem, postavil v apokaliptičen svet, v katerem sodniki, ki malo potegnejo na tistega iz Ni dežela za starce Cormacka McCarthyja, samovoljno delijo pravico. Fantič je preganjana stranka, dokler ne sreča pastirja, ki njegovo družbo plačuje z modrostmi in življenjskimi izkušnjami, čeprav jih deli bolj molče, in v presušeni pokrajini, presušeni do nerodovitnosti, se vzpostavi simbiotična skupnost dveh in obet za naprej, če bo mali prenesel preneseno.

Roman Zemlja, po kateri stopamo je postavljen v nedoločen čas in v toliko bolj prepoznavno okolje. To je Extremadura, pregreto špansko podeželje, ki so ga zavojevali in kolonizirali pripadniki Imperija, po poimenovanjih in spominih na izvorno deželo je to germanski svet, ki si je globalno podredil vse druge. Čas so po tehnologiji in opravilih dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko so bili prisilno delo in kazenske kolonije nekaj vsakdanjega, krčenje gozdov za železniške pragove pa eden od stebrov nadaljnjega koloniziranja in osvajanja. Predvsem je to osvajanje podprto z brezobzirnostjo, nizkimi bivalnimi standardi zapornikov, eksekucijami in podobnim.

V takšnem svetu ženo dementnega in inkontinentnega zaslužnega polkovnika, ki je zaradi svojih hrabrih zmag – in okrutnosti, si mislimo – dobil latifundijo, posestvo v surovi španski krajini, zmoti prišlek. Nekdaj domačin, presežek vojne in izkoriščanja, se naseli na vrtu in se ne pusti odgnati. Se zarine v senco, nekam se hodi iztrebljat, bog ve kam, spi napol uleknjen v gredico in se ne zmeni za atmosferilije, ne jamra in ne išče rešitev; pravzaprav je v njem čudna pomirjenost s položajem in obenem tiha prošnja. Je onstran nagrajevanja in kaznovanja, strahu in poguma, kot da je zveden na živalsko in skrivnostno. Hišna gospodarica Eva ga začne hraniti, tudi zaradi osamljenosti in z mislijo na sina, ki je padel v eni nesmiselnih vojn, in oblačiti. Moža, godrnjavega soldata s krvavimi rokami, bolj navajenega ukazovati kot poslušati, kar je sploh problem korporalissimov, ima namreč čez glavo, zato se skoraj naveže na prišleka in pritepenca. Leva, kot mu je ime, komaj komunicira, vendar Eva lušči njegovo zgodbo; o delovnem taborišču, sečnji lesa v nemogočih razmerah, tem, da so jih pustili tako rekoč umreti in se je od tam prebijal domov, opravil dolgo pot in tako dalje. Začne se vzpostavljati odnos, pri katerem ona marsikaj ’dopiše’, prazna mesta polni s projekcijami in hotenji, vse bolj je jasno, da postopno prehaja na drugo stran, na stran žrtev in tistih, ki zaslužijo empatijo.

Carrasco je bil surov že v prvencu, zdaj pa s škrtimi stavki, ki so posledica omejene in natrgane komunikacije, izpisuje odnos dveh iz poslednjih časov. Da bi empatijo poudaril in jo bolj vtrl pod kožo bralca, so zdaj Španci žrtve zavojevanja; ne kolonialen, temveč koloniziran narod, tako zveden na revne in brezpravne, na tiste, ki jim gruda in krajina pomenita vse. To je močna, pridušena proza o odsluženih vojakih na eni in soli zemlje na drugi strani. Vemo, kdo v takšnem zmaga.