»Ne morete legitimno ocenjevati znanja, če ni bilo dovolj kakovostnega didaktičnega procesa«

Kakšne so prednosti in slabosti šolanja na domu, kako izvesti ocenjevanje v času omejenega gibanja, kaj storiti z maturo. Dr. Damijan Štefanc je izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Čeprav prevladuje ocena, da pouk na daljavo deluje, nekatera odprta vprašanja ostajajo. V času šolanja na domu učenci niso deležni vseh vidikov izobraževanja, problem je že odsotnost medsebojnih stikov. 

Omejenost medsebojnih stikov na daljši rok ne more imeti dobrih posledic. Pouk in izobraževanje nista le posredovanje in pridobivanje znanja, pouk je tudi socialna interakcija in komunikacija med učenci in učitelji, pa tudi med učenci samimi. Zelo pomembna je tudi komunikacija med učitelji na šoli. Pouk na daljavo je na neki način vzpostavil socialno distanco ne samo med učitelji in učenci, ampak tudi med učitelji, in naivno bi bilo misliti, da to ne bo vplivalo na celovito kakovost tega procesa. Poleg tega se je zelo jasno pokazalo, kako smo hitro pripravljeni pouk in izobraževanje omejiti samo na učenje, čemur nizozemski pedagog Gert Biesta pravi »poučenjenje izobraževanja«. Pouk in izobraževanje nista le individualno usvajanje znanja, ampak da je pomembno tudi vse ostalo, kar učenje šele osmisli: učitelj s svojim strokovnim in pedagoškim znanjem, stik med njim in učenci, šola kot fizična in družbena institucija.

Zakaj je lahko pretirano navdušenje nad tehnološkimi možnostmi pouka na daljavo nevarno? 

Ministrstvo za izobraževanje je že izrazilo navdušenje nad tem, da pouk na daljavo poteka zelo dobro. Sam bi bil previdnejši, ne bi si upal soditi na pamet in brez tehtnih podatkov – o tem, kolikšna je sploh realizacija programa v primerjavi s tem, kar je bilo načrtovano. Koliko ciljev je bilo mogoče doseči, katerih ne? Katerih dejavnosti ni bilo mogoče izvajati? Verjamem, da so učiteljice in učitelji večinoma naredili, kar je bilo v njihovi moči, toda piarovsko zveneča sporočila ministrice, da vse dobro teče, so problematična vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker lahko ustvarijo vtis, da smo vse, kar je mogoče storiti za izobraževanje in pouk v tem času, že storili. Če ministrica reče: super vam gre, nadaljujte, kot ste začeli – je to mogoče razumeti, kot da ni mogoče narediti bistveno več. Drugi problem pa je, da se začne hitro ustvarjati slika nove normalnosti. Samoumevno začenja postajati, da lahko pouk poteka le kot učenje na daljavo in da se to po kakovosti ne razlikuje bistveno od tistega, kar smo imeli prej. In ko se bo čez čas postavilo vprašanje, kje je mogoče na področju izobraževanja kaj prihraniti, se bo kdo od politikov prav hitro spomnil, da smo bili z izobraževanjem na daljavo zelo zadovoljni in k njemu nismo imeli večjih pripomb. Zakaj bi torej vztrajali pri obstoječih normativih in standardih, če enako dosežemo tudi v bistveno slabših razmerah?

»Pouk na daljavo« naj bi bil voden učei proces. A to, kar se dogaja danes, je »učenje na daljavo«, v večini primerov učitelj daje navodila. Raven znanja, ki jo bodo učenci dosegli, bo drugačna od tiste, ki bi jo dosegli v šolah.

Strinjam se, da je treba ločiti dva pojma: pouk na daljavo in učenje na daljavo. Pouk na daljavo je proces, ki poteka podobno kot v učilnici, le da se izvaja v virtualnem prostoru. Jasno moram poudariti: daleč je od tega, da bi bil to lahko enako kakovosten proces kot v šoli, kajti vrste ciljev na daljavo ne morete dosegati. Že to, da nimate na voljo infrastrukture, ki jo nudi šola, je problem. Preprost primer: če želite pri kemiji eksperimentirati, vam virtualni prostor tega ne omogoča, potrebujete epruvete, material, inventar, zaščitno opremo, vsega tega otroci nimajo doma. Zato je pouk v virtualnem prostoru lahko le bolj ali manj kakovosten približek pouka.

Ali bo treba, če bodo šole zaprte še nekaj tednov, določeno snov ali celo ocenjevanja prenesti v naslednje šolsko leto? 

V tem primeru bo treba upoštevati več stvari. Na primer to, da otroci dejansko niso bili deležni pouka oziroma da so bili v tem času deležni zelo okrnjenega pouka. Hkrati seveda ne morete legitimno ocenjevati znanja, če otrokom niste omogočili dovolj kakovostnega didaktičnega procesa.

Nekoga ni mogoče oceniti tako, da si mu dva meseca in pol dajal navodila, katere naloge v delovnem zvezku je treba rešiti.

Zakaj pa učenci potem delajo doma? Čemu vse te naloge, če pa bomo na koncu ugotovili, da tega ne moremo vrednotiti? 

Prvič zato, ker ne vemo, koliko časa bo vse skupaj trajalo, drugič pa, ker je vendarle dobro, da ohranjamo kontinuiteto dela. Strinjam pa se, da je vprašanje, kako ocenjevati znanje, ki ga bodo učenci na tak način pridobili. Nekoga pač ni mogoče oceniti tako, da si mu dva meseca in pol dajal navodila, katere naloge v delovnem zvezku je treba rešiti. Kar se tiče ocenjevanja, nisem za to, da se a priori zavzame stališče, da določenih standardov znanja ni treba dosegati. Ti so v učnih načrtih praviloma zapisani za predmet kot celoto, kar pomeni, da učni načrti praviloma ne predpisujejo, v katerem razredu mora biti določen standard dosežen. Če so otroci v šestem razredu, točno veste, da jih čakajo še tri leta matematike. To pomeni, da standarde, ki jih pri matematiki ni bilo mogoče dosegati v teh treh mesecih, najbrž lahko dosežejo z neko smiselno prerazporeditvijo v naslednjih treh letih. Ne bi se smeli lahkotno prepustiti logiki, da učencem tega, kar bi bilo treba obravnavati v teh treh mesecih, ni treba znati. To bi bilo zelo problematično. Znanje je večinoma znotraj predmetov povezano. Ni torej mogoče reči, če karikiram, da zadostuje, če otroci zdaj znajo samo poštevanko od 1 do 6, ker za usvajanje poštevanke od 7 do 10 ni bilo možnosti. Bolj je relevantno razmisliti, kako bomo učencem omogočili doseganje standardov znanja: katere je mogoče doseči s poukom na daljavo, katerih pa ne in jih je smiselno dosegati pri istem predmetu prihodnje leto.

Bi to lahko veljalo tudi za fakultete? 

Tudi na fakulteti se zdaj veliko pogovarjamo o tem, kaj narediti, kajti študentov ne moremo spustiti naprej brez znanja. Najbrž nočete priti čez tri leta na pregled k zdravniku, ki mu je zmanjkalo pol leta medicine in tega ni nihče preverjal in ocenjeval, ker je bil pač koronavirus. Rešitev torej ni v tem, da nečesa ni treba znati, ampak v iskanju rešitve, kako študente pripeljati skozi program in do ciljev tega programa. Ena možnost je, da se študentom omogoči vpis v višji letnik in potem naknadno poskrbi, da v višjem letniku s kakim dodatnim izpitnim obdobjem delajo tudi izpite za nazaj. Je pa to s prenosom obveznosti le ena linija razmisleka, druga je seveda, kaj bomo naredili s tistimi, ki so na koncu šolanja, in se jim obveznosti ne morejo prelagati v prihodnost.

Tako prideva do vprašanja mature. Predsednica državne komisije za splošno maturo na Republiškem izpitnem centru Marina Tavčar Kranjc je na TV Slovenija izjavila, da je možnost, da se matura odpove, izključena. Pred dnevi je zaokrožilo pismo dijakov, v katerem pravijo, da se jim zaradi neustreznih razmer zdi najbolj smiselno, da se matura odpove. 

Če rečemo, da ne bo mature, je treba povedati, kako bomo speljali vpisne postopke na fakultete, to pa ni enostavno. Zato mislim, da bi bilo bolje, da se matura izpelje, hkrati pa se najdejo rešitve, ki omogočijo njeno pravično izvedbo. Dijakom je treba omogočiti zadostno podporo, morda v obliki intenzivnejšega pouka na daljavo. So pa te odločitve – torej ali bomo maturo izpeljali ali ne, in če je ne bomo, kakšne so alternative – odvisne od predvidevanj, koliko časa bodo »izredne razmere« še trajale. Ministrstvo bi moralo pripraviti več scenarijev, nato pa aktivirati tistega, ki bo najbolj ustrezen. Očitno so se zdaj odločili, da matura ostaja.

Kaj pa mnenje dijakov? 

Če se denimo dijaki zavzamejo za to, da se matura odpove, je treba pomisliti na alternative in presojati, ali so res boljše. Sprejemni izpiti – sploh v teh okoliščinah – niso dobra alternativa. To je rešitev, ki smo jo mi že poznali in se ji odrekli z razlogom, ker je imela zelo problematične posledice. Če rečemo, da mature ne more biti, ker dijaki niso imeli dovolj kakovostnega pouka, da bi se nanjo pripravili, je res alternativa, da bo njihov vpis na želeno fakulteto odvisen od presoje vsake fakultete posebej? In ali si dijaki res želijo opravljati sprejemne izpite na več fakultetah? Nekdo si recimo želi na pravo, pa ne ve, ali bo sprejet, zato bo moral za vsak primer opravljati še sprejemne izpite na ekonomiji? Je to res bolje od mature? Za koga? Sam bi, če se bo obdobje epidemije še podaljševalo, prej razmišljal o tem, da se matura prestavi na kasnejši čas, v vmesnem obdobju pa bi bilo treba omogočiti dijakom, da imajo na voljo dovolj dodatnega kakovostnega pouka.

Če se bo obdobje epidemije še podaljševalo, bi prej razmišljal o tem, da se matura prestavi na kasnejši čas.

Kako naj se v teh razmerah obnašajo starši? Naj vsaj za osnovnošolske otroke prevzamejo vlogo učitelja? 

Starši bi morali v tem obdobju delati to, kar naj bi delali tudi drugače. To pomeni, da po svojih zmožnostih pomagajo svojim otrokom, toliko, kot jim pač lahko. Da odigrajo starševsko vlogo. Ne moremo pa od njih pričakovati, da bodo odigrali vlogo učitelja. Prvič zato, ker velika večina staršev ni dovolj usposobljena za to. Če niso sami v pedagoškem poklicu, ne morejo vedeti, kako poteka pouk, kakšni dokumenti so podlaga za njegovo načrtovanje in vodenje. Starši niso didaktiki, kurikularci, lahko pa po svojih najboljših močeh otroku pomagajo razumeti nekatere učne vsebine. Vse drugo bi morala primarno zagotoviti šola. Poleg tega imajo starši tudi druge zadolžitve, so v službah, opravljati morajo zadeve, ki niso neposredno povezane z otrokovim izobraževanjem. Razmišljanje o tem, da so lahko starši tudi učitelji, je nevarno. To pomeni dekonstrukcijo šole. To bi nas hitro vrnilo v čase, ko šola ni bila tako samoumevna, kot je danes, in je bil vsakdo odvisen bolj ali manj od svojega ozkega domačega miljeja. Zato mislim, da družbena funkcija šole v teh časih postaja veliko jasnejša.