Urban Zorko, režiser in scenarist, ki mu največ pomeni dobra zgodba

Urban Zorko (1983) rad prisluhne ljudem, zato bi bil v nekem drugem življenju morda psiholog. A v tem življenju ga tako zanimajo zgodbe, da je bilo za to, da se ne bi ukvarjal z njimi, bolj malo možnosti. Študiral je primerjalno književnost in se že med študijem kalil na Radiu Študent – izkušnje od tam je prenesel skoraj v vse medije, kjer je delal, nekaj pa tudi v film, področje, na katerem deluje danes. Pozneje je vedno več pisal, od literarnih in filmskih kritik do spremnih besed za romane, kot je Vojnovićev Čefurji raus!, bil je tudi član uredniške ekipe prve različice portala AirBeletrina, delal je na televiziji in nazadnje pristal v filmskih vodah. Danes od filma živi; snema igrane filme in dokumentarce, pri katerih mu komunikativnost in sposobnost poslušanja vendarle prideta prav, kajti ljudje se mu morajo dodobra odpreti, da pridobi kvaliteten material.

Leta 2011 se je povezal s kolegoma, režiserjem Markom Kumerjem - Murčem in scenaristko Nino Cijan, pozneje se jim je pridružila še producentka Katja Lenarčič in nastalo je ogrodje nečesa, kar je danes društvo za filmsko dejavnost, umetniške uprizoritvene prakse in raziskovanje družbene sfere EnaBanda. Struktura produkcije se je skozi leta nekoliko spremenila, pa tudi Zorko pove, da ni nujno, da bo v prihodnje vse projekte delal znotraj EneBande, saj se mora človek preizkušati v različnih kreativnih konstelacijah. Vseeno pa se mu zdi pomembno, da v filmskem svetu vsaj na začetku najdeš »svoje« ljudi, s katerimi delaš. Medsebojno povezovanje, kolegialna pomoč in izmenjava znanj se mu zdijo za film bistveni – z mislijo na to je zasnoval tudi Kratke reze (2019), serijo kratkih igranih filmov različnih scenaristov, režiserjev in direktorjev fotografije.

Prvi Zorkov in Murčev daljši skupni projekt v okviru EneBande je bil Zelena utopija, dokumentarec o genezi družbe na prvem skupnostnem urbanem vrtu v Mariboru, ki je nastal za Maribor – EPK 2012, zadnji Zorkov podvig pa so Betonske sanje, dokumentarni film o ljudeh, ki so v času Juge na lastnih dvoriščih v »do-it-yourself« maniri gradili betonske ladje. Teh nedokončanih ladij je po Sloveniji še kar nekaj, štrlijo izza hiš, ograj in grmovij. »Ko je padla ideja, da bom delal film o tem fenomenu, sem računal na to, da bom ladje našel, ker so tako velike, da jih ljudje pač vidijo. (Smeh) Se pravi, če bom najprej povprašal naokoli, nato pa se malo zapeljal po Sloveniji, bom že dobil informacije, ki jih potrebujem. In dejansko je bilo tako, da sem prišel do ljudi, ki so mi rekli – ja, ja, jaz poznam nekoga, ki je delal takšno ladjo, ali pa – ja, že vem, tam je ena taka zaraščena. (Smeh).« Gradnja betonskih ladij je bila na neki način duh časa – tipičen Jugoslovan je bil mojster improvizacije, se pošali Zorko, ob tem pa je na fenomen gradnje ladij vplivalo še to, da so imeli ljudje po službah več časa, kot ga imamo danes, hkrati pa so jih mikale reči, ki so se dogajale na Zahodu. »V tistem času so bile te ladje popularne globalno – v Avstraliji, Italiji, Franciji, Združenih državah in tako dalje. Do nas pa je to prišlo rafinirano, skozi ideološko optiko. V revijah iz tistega časa, posebej tistih, ki so jih izdajali v Zagrebu, najdemo članke o tem, kako so Kitajci razvili nove načine gradnje ferocementnih ladij in da se tega lahko loti vsak sam, če ima načrte. Okoli tega se je ustvarilo celo gibanje, ki je temeljilo na tem, da z lastnimi rokami po načrtih ustvariš ladjo in na tak način še ceneje prideš skozi. No, graditelji so domnevali, da bo ceneje, a če se je gradnja zavlekla, ni bilo več tako zelo poceni.«

Pri nekaterih akterjih, ki nastopajo v dokumentarcu, se je močno zavlekla – tudi za trideset let. Nazadnje niti niso več verjeli, da bodo ladjo dokončali, ampak so projekt nadaljevali iz navade; ker jim je prišlo prav, da so za tisti čas lahko pobegnili vsakdanjim obveznostim. »Vseeno pa mislim, da nihče ni imel želje, da bi ladjo delal trideset let in je ne končal, to se je pač zgodilo ponesreči,« pravi Zorko. »Načeloma si lahko ladjo dokončal v dveh, treh letih, toliko, kot jih povprečno potrebuješ za film.«

Sam z Nino Cijan že nekaj časa razvija filmski projekt Nedeljsko kosilo (Sunday Lunch), za katerega upa, da ne bo končal tako kot »betonske sanje« nekaterih nastopajočih v njegovem dokumentarcu. »Ugotovil sem že, da me precej zanima kolektivno, in tudi tu se ukvarjava s kolektivnim fenomenom, z družinsko dinamiko, z vlogami, ki jih igramo v družbi oziroma drug drugemu – skozi fenomen družinskega nedeljskega kosila, ki je zelo prisoten v Sloveniji, pa tudi drugod.« Poleg tega ima v paci še tri filme, en celovečerec, en kratki igrani film, z N’tokom pa pripravlja geopolitičen dokumentarec o varnostni industriji, ki je evropski politiki v nekem trenutku ukradla vajeti upravljanja z migracijami. »Ne želim izbirati, ali bom delal samo dokumentarce ali samo igrane filme,« pravi. »Najprej najdeš zgodbo, potem pa pač razmisliš, kaj je najboljši način, da jo poveš.«

*Z betonskimi maskami nam je na pomoč priskočil kipar Primož Pugelj. Njegova dela si lahko ogledate na njegovi strani na Facebooku >>