»Bojim se, da bi strah minil, preden bi nas spodbudil k spremembam«

Paolo Giordano je italijanski pisatelj in doktor fizike, tudi pri nas dobro poznan po romanih Črnina in srebro, Človeško telo in Samotnost praštevil, ki se je tako kot marsikdo znašel v negotovosti zaradi epidemije koronavirusne bolezni. Pomagal si je s pisanjem – najprej je konec februarja v italijanskem časopisu Corriere della Sera objavil članek »Matematika v ozadju epidemije«, v katerem je poskušal razložiti, zakaj moramo spremeniti vedenje, če želimo biti uspešni v ustavljanju širjenja okužb. Članek je postal viralen – z več kot tremi milijoni delitev –, Giordano pa je pisal naprej: kmalu zatem je nastala njegova knjižica V času epidemije, zbirka kratkih premislekov o življenju v karanteni, naravi nalezljive bolezni in vplivih, ki jih ima ta na družbo. »Obdaja nas ogromno netočnih informacij, zmede in čustev, vse to pa je razlog, da se mnogi ljudje predajajo paniki,« je povedal v predstavitvenem posnetku. »Zdelo se mi je, da se moram vrniti k svojim izkušnjam s področja fizike in tako pojasniti, kako stvari delujejo.«

Tega se loti v poglavjih z naslovoma Matematika epidemije in R0. Virus deli človeštvo na tri skupine: dovzetne, okužene in odstranjene. Dovzetni so vsi, ki jih lahko okuži, odstranjeni pa tisti, ki jih ne more več, ki so okužbo torej že preboleli ali zaradi nje umrli. V času, ko je Giordano pisal knjigo, je bilo okuženih in odstranjenih približno 40.000. V času, ko nastaja ta članek, je »okuženih« več kot milijon, »odstranjenih« pa 385.000. Vseeno pa Giordana bolj kot ti dve skupini zanima skupina dovzetnih, tistih, ki se lahko okužijo. Dovzetne primerja z nepremičnimi, lepo postrojenimi keglji: med sedem milijard in pol kegljev (po njegovih takratnih izračunih) iznenada pridrvi okužen kegelj. To je ničti bolnik, ki zadene dva keglja, preden se ustavi; keglja poletita v zrak, vsak zadene dva druga in tako dalje. Tako se začne verižno širiti okužba, katere hitrost je odvisna od števila, ki je eden od osnovnih podatkov vsake epidemije – R0 ali er nič. V primeru s keglji znaša natanko 2 – vsak okuženi kegelj okuži povprečno dva dovzetna. Pri koronavirusu pa je ta vrednost približno 2,5 (za primerjavo: pri španski gripi je znašala 2,1, pri ošpicah pa je približno 15). Ker so izgledi dobri samo, če je R0 manjši od ena, je treba zmanjšati možnosti, da virus skače z ene osebe na drugo. Previdnost je edino cepivo. »Znižanje vrednosti R0 je matematični smisel vseh naših odrekanj.« Za to potrebujemo podatke, ogromno podatkov, piše avtor, ne doda pa, kako nevarne so lahko tovrstne težnje. »Vedeti hočemo, koliko ljudi živi v vsakem kotičku sveta in kam so namenjeni. Poznati želimo vse njihove poti, in ne samo to.« Spremljanje in nadzorovanje epidemije kot izgovor za totalitarizem – zveni znano?

Kljub zavedanju, da bo odrezanost od preostalega sveta le začasna, ni stiska nič manjša. Obupno potrebujemo druženje, človeško bližino.

Če R0 pod kritično vrednostjo zadržujemo dovolj dolgo, sčasoma opazimo upočasnjevanje. To Giordano označi za obdobje odrekanja. Vendar opozarja, da bi v trenutku, ko bi odpravili ukrepe za zajezitev okužbe, R0 najverjetneje spet poletel do svoje naravne vrednosti 2,5 in okužba bi se začela ponovno širiti eksponentno. To bi bil začetek tretjega, najtežjega obdobja, obdobja potrpežljivosti.

Nihče pa ne mara biti izobčen in vsi si želimo, da bi se obdobje odrekanja čim prej končalo, četudi vemo, da še nismo tako daleč, da bi lahko tvegali ponovno hitro rast okužb. »Kljub zavedanju, da bo odrezanost od preostalega sveta le začasna, ni stiska nič manjša. Obupno potrebujemo druženje, človeško bližino, manj kot meter razdalje od ljudi, ki nam veliko pomenijo. Ta potreba je skoraj tako neodložljiva kot dihanje. Zato nas ima, da bi se uprli. Ne dam se, noben virus ne bo omejil moje družabnosti. Pravijo, da je nujno, a kdo ve, da je res.«

Zdaj je toliko bolj nujno, da o sebi razmišljamo kot o članu skupnosti. Virus nas sili, da upoštevamo druge, ko sprejemamo osebne odločitve. Med epidemijo spet postanemo enovit organizem, skupnost. »Tega ne bi rad pozabil niti potem, ko bo vse mimo,« pravi Giordano. Odgovorov na to, kakšna bo civilizacija, ko bo epidemija mimo, v knjigi ne daje, pravi pa, da se boji tako izničenja civilizacije, kakršno je poznal doslej, kot nasprotij tega. »Bojim se, da bi strah minil, preden bi nas spodbudil k spremembam.«

Knjiga:
Paolo Giordano: V času epidemije
Založba: Mladinska knjiga, 2020
Cena: 9,99 €