Jo Nesbø: Nož

+ + + +

Med svojimi, med sovražniki

Pojma nimam, kaj je kriminalist Harry Hole delal v prvih enajstih avtorjevih kriminalkah, v katerih je osrednji lik, ampak v dvanajsti knjigi ga ugledamo že v ogrevalnem delu tega napetega pisanja s spominsko luknjo, ki je posledica nezmernega, totalnega pijančevanja. Ekscesnost in zoprnost njegove dipsomanije je poudarjena s tem, da se pri poskusu razsvetlitve alkoholnega brezna postopno vse bolj razkriva – tudi njemu samemu –, da je bil na kraju zločina. Da je imel motiv, vsaj v očeh kolegov, da je imel krvave roke in da so hlače takšne tudi ostale. In nož.

Vendar je to samo prva raven zapleta, ki se postopno nadgrajuje in odsuka v različne smeri. Nesbø ga sili v vedno nova odkritja, pravzaprav je Harry možak, ki nabira probleme. Pri čemer mu v praksi ne pomaga, da pozna tipologijo zločincev, da predava osnovne modele njihove motivacije in mu je tudi pri lastnem prepletu zunanje in notranje preiskave jasno, da so krivi najpogosteje bližnjiki. Ker je posebnež, ima med kolegi in širše veliko podpornikov, ki mu slepo zaupajo, ali pa se vsaj uspešno sprenevedajo o lojalnosti, še več seveda zoprnikov z obeh strani zakona. Nekateri med tistimi z druge strani imajo z njim tudi čisto osebne, maščevalne načrte, o katerih ne sluti nič. Presenetljivo je, kako omrežena, prepletena, familiarna se zdi sodobna norveška družba, vsi so zazankani v socialne vozle, ki jih lahko razveže samo kri. Ali ločitev. Harry se recimo ob ponovnem prihodu na policijo, kjer je malo na stranskem tiru, loti starih primerov: ne da mu spati serijski posiljevalec, nekakšen divji preživetveni mojster v dobri kondiciji, ki lahko prav plutovsko spi v provizoričnih bivališčih in se giblje peš, mimo kontrol in kamer. Cilj možaka z močnejšim plodilnim kot spolnim gonom ni potešitev, temveč nadaljevanje vrste, zato za svoje potomce in njihove nosilke vsiljivo močno skrbi in je pravzprav zagovornik pro-life, antisplavne politike. Potem se s Harryjem, ki se mu spomin občasno odstre, spopadeta na življenje in smrt; nepoznavalci Nesbøja slutimo, da je kakšna od njunih epizod že popisana, saj sta kot Holmes in Moriarty in še kakšna v klinč zapletena dvojica pravičnik – kriminalec.

Nesbø je spreten, blagovna znamka je trdo prigarana. Skozi različne optike nas v hitrih rezih, v vrtoglavi menjavi, napetih poglavjih, v katerih ne manjka ne pijanskega patosa zaradi razpada prejšnje zveze ne čudežnih prepoznavanj, pelje skozi raziskavo – in obenem skozi Harryjeve miselne meandre in osebnostne težave, ki jih ni nič manj kot veščin. Zaradi takšnih osebnostno problematičnih protagonistov, ki so jim včasih bolj kot kriminal(ci) nedostopni lastni miselni tokovi in so ti enako v ospredju pisanja, so skandinavske kriminalke postale blagovna znamka in Nesbø ob Stiegu Larssonu tisti med avtorji, ki kakovost potrjuje.