Meta Šolar, slikarka, ki se ženske figure loteva iz drugačne perspektive

Slike Mete Šolar prepoznamo po toplih barvah, jasnih linijah in slogu, ki bi ga lahko poimenovali »zmes pop arta in surrealizma«. Še ena rdeča nit njenih umetnin je ta, da so na njih večinoma ženske. Umetnici se sicer zdi, da ni še zares našla avtorskega izraza, toda – »ko se pogovarjam s kolegi o tem, mi večkrat rečejo: pa saj ves čas slikaš podobne motive«. (smeh) In res se že od začetka ustvarjalne poti drži ženskih figur – z izjemo obdobja, ko je bila na izmenjavi na Finskem. »Takrat nisem imela ravno navdiha za človeške figure, ustrezalo mi je slikati abstraktne like.«

Zakaj ženske? V biografiji na njeni spletni strani beremo, da si želi iznajti način portretiranja, ki bi presegel tiranijo telesa. Lahko bi dejali, da ženske figure v zgodovini slikarstva služijo kultu telesa – so spogledljive, pokorne, lepe; moški pa na slikah večkrat kot lepoto izražajo odločnost in moč. Eden od poskusov tega preseganja je ta, da je obraze in telesa svojih žensk na nekaterih slikah zamenjala z očem prijetnimi vzorci, najpogosteje cvetličnimi. »Če slikaš lepa dekleta, je pravzaprav čisto vseeno, če obraz, katerega funkcija je samo to, da je pač tam in da je lep, zamenjaš z nekim vzorcem ali pa cvetlicami, ki so ravno tako lepe,« razloži. Nekaj slik, na katerih je obraze nadomestila z rožami ali čim drugim, je sicer poskusila narediti tudi z moškimi figurami, a rezultat ni bil enak. »Slika je delovala bolj zastrašujoče, ne vem, zakaj,« se nasmehne. »Nekoč sem brala intervju z neko umetnico, ki je ravno tako omenila, da ko portretira moške akte, delujejo samozavestno in pokončno, češ, ’tukaj sem’, ženske pa so avtomatično spogledljive. Ali pa je to samo način, kako smo navajeni gledati nanje.«

Šolarjeva, rojena leta 1989 v Radovljici, kjer še vedno živi in ustvarja, si v otroštvu ni predstavljala, da bo slikarstvo njen poklic. »Takrat sem imela precej zanimive predstave o karierni poti – želela sem postati arheologinja, ker sem gledala preveč Indiane Jonesa, (smeh) pa tudi biologija se mi je zdela zanimiva. Potem pa sem se v najstniških letih pridružila slikarski šoli na Škofijski gimnaziji, kamor sem hodila. Tam sem zelo uživala in ob koncu gimnazije prvič pomislila na to, da bi slikarstvo tudi študirala.« Dokončala je študij na ALUO in si začela utirati pot do prvih razstav, kar je za vsako ustvarjalko ali ustvarjalca, ko zapusti območje izobraževalne institucije, najtežja naloga. »Pisala sem na različne konce, začela sem se prijavljati tudi na mednarodne razpise za razstave.« Tako je imela nekaj razstav po Italiji in v Avstriji, bila je na umetniški rezidenci v Cité des Arts v Parizu, posebej ponosna pa je na to, da so eno njenih slik odkupili na Japonskem. »Prva slovenska razstava pa je bila v galeriji Šivčeva hiša v Radovljici.« Razstavljala je tudi na Jesenicah, v razstavnem salonu Dolik, v Kranju v Zavarovalnici Triglav, s kolegico s faksa, slikarko Evo Lucijo Kozak, pa se je med drugim predstavila na razstavah v kranjski Layerjevi hiši in ljubljanski mestni hiši. »Samostojne razstave v Ljubljani za zdaj še nisem imela – ker živim v Radovljici, je težje ostati povezan z ljubljansko umetniško sceno. Včasih se mi zgodi, da se na umetniških dogodkih v Ljubljani počutim malo neprijetno, ker je razlika v tem, kakšna je scena v glavnem mestu in zunaj njega,« iskreno pove. »Vseeno pa razstava v Ljubljani ni moj glavni cilj, pozitivno se mi zdi že, če se z Gorenjske, kjer sem imela doslej večino razstav, širim v druge, tudi bolj oddaljene kraje po Sloveniji. Eno zanimivo razstavo sem imela na primer v Tolminu.«

Ko ne slika, poučuje likovni pouk na Waldorfski šoli v Naklem. »Kot mlajši imaš predstavo o tem, da si pravi umetnik šele, ko se posvečaš samo umetnosti, pa tudi če ob tem umreš od lakote. (smeh) A v bistvu jih več zraven počne druge stvari, pa so kljub temu kvalitetni. Ko sem to ugotovila, sem se malo pomirila, kajti včasih sem se spraševala, ali je v redu, da toliko časa posvetim učenju, bo to vplivalo na mojo umetnost. Toda tudi med delom z otroki dobim ideje, ki mi pomagajo pri ustvarjanju.« Ostale najde drugod: v knjigah, na primer, je namreč navdušena bralka. »Ne maram realizma, branje je zame pobeg od realnosti. Najbolj me zato privlači fantazijski žanr: že v osnovni šoli sem prebrala vse od Douglasa Adamsa pa Gospodarja prstanov in tako dalje. Rada sem brala tudi stripe, japonske mange, ki jih je bilo takrat zelo težko dobiti, zato sem jih v francoščini in nemščini naročala na Amazonu pod pretvezo, da se z njimi učim jezike. No, zdaj sicer govorim nemško in francosko, tako da so bile očitno le koristne. (smeh)« Ali pa se sprosti z jogo in prezrači telo in duh za nove ustvarjalne izzive. »Vsako jutro naredim nekaj sekvenc, vsaj enkrat na teden pa obiskujem tudi joga studio. Kot ti umetnost pomaga, da na drugačen način opazuješ svet, z jogo na drugačen način čutim svoje telo. In to se mi zdi super, sploh ker zaradi svojega dela večino časa presedim.«