Feliks Plohl: Vsi moji grehi

Udari po moško!

Že pri Vitomilu Zupanu smo, ko je popisoval boksarske, kartaške, popivalske in mornarske izkušnje, nenehna obojestranska špikanja in kazanje mišic z oblastjo, torej z njenimi uniformiranimi predstavniki in tistimi višjimi, v civilu, zaznali navezavo na pikareskno, klateško romaneskno tradicijo. Pri tem je bil posameznik, kot recimo pri Tadeju Golobu, vedno v gardu in pripravljen na batine, vendar tudi plemenito in heroično prepričan, da bo katerega od udarcev vrnil. Vsaj z besedo. Pri Plohlu se je nekdanja plemenitost zreducirala na neprestan beg pred najmočnejšo in najbolj neposredno policijo na svetu, ameriško; batine se tam delijo izključno navzdol, nepovratno.

Plohl izpisuje izbrana poglavja iz biografije kot časovno zaključene in nekronološko nanizane izseke, ki nas najprej spuščajo proti začetkom, v vojna leta, in potem dvigujejo proti sedanjosti, na koncu se zavihnejo še v obrt, v jezik, ki ga govori kot slovenac v Bosni in bosanc v Sloveniji; kot večni tujec. Popiše zaplet v Bihaću na začetku devetdesetih let, mestu v obroču HVO, kjer mu, specialcu federalcev, džankiji ukradejo avtomatsko puško in jo gre »osvobajat« z nožem iz vzmeti tovornjaka, približkom mačete torej, in kerozinom za flambiranje izkrvavljenega. Popisuje živahne prigode v Ameriki z ženo in njenimi prijateljicami, strastnimi žurerkami z obvezno pipico v torbici. Punce veseljačijo, saj za to so na svetu, socialno porabijo prvi dan, vendar so samooskrbne približno kot mačke: če poskrbiš za osnovno, recimo za krek ali meto – in Plohlov pripovedovalec dila in diletantsko vlamlja – si priboljške prislužijo same. Oralno in z veseličko. Plohla namreč v Ameriko spelje erotični okus, ki ga nekajkrat opiše nekako v stilu: bolj ko je črna, bolj ko je geto, boljša je. V Bosni v pomanjkanju črnih pač poriva bele, rezonira. Te punce znajo biti hitre jeze, to je podprto s krekom in podčrtano z bipolarnostjo, zaradi česar jih tudi slej ko prej spet učuzijo. Pri tem se pari delajo nalašč ljubosumne, kajti to je pol štosa, prekriti partnerjevo potepanje s kom bližnjim. Zaradi vsega tega, pa ker se Plohlu zgodi, da znajo prebuditi Bosanca v njem, je vse latentno eksplozivno. Že med ličenjem za ven, recimo, zaradi decibelov pride policija. Ali pa se pride frend opravičit, ker je med pretepom posegel in bil nokavtiran, saj v tisto med dvema, rečeno svetopisemsko, naj se tretji ne vmešava. Vsaj ne ženski v prid.

Preživetje na drugi strani dopuščenega je bogat rezervoar prigod in likov, tudi za prikaz ameriškega getoiziranega vsakdanjika in sploh okolja, v katerem moraš imeti res dober razlog, da greš skozi bogataške kvarte, prepovedane tistim z druge strani. Plohlov izgovor za ogled delovišča je prav karantenski: pes. Hkrati je pisanje, se zdi, skoraj sprijaznjeno, spodbudil ga je prosti čas na Dobu in poskus, da bi si prišel s »slovenštinico« na čisto, vendar je pisava do konca neinhibirana, neolepšana, neposredna. Njegova odlika je prostodušna odkritosrčnost, tudi kadar ni videti kot največji frajer, to je popis sveta na robu, duševnem in zakonskem, tudi na obrobju, med ljudmi, ki jim ameriški sen pričarajo le še žgalne daritve belih kristalov. Vsi moji grehi so spisani intenzivno, s trdnim stališčem, ki ga roka dodatno podkrepi, primernim pregretim strastem na terenu in splošni bedi stvari.