Naskok

Janko Lorenci

30. 4. 2020  |  Mladina 18  |  Kolumna

V devetdesetih letih smo novinarji na Delu po trdem boju dosegli pomembno zmago: Danilo Slivnik, ki je skušal časopis prekucniti na desno, je moral oditi skupaj s četico privržencev. Kasneje se je na Delo vrnil, postal direktor, nastavil pucfleka Jančiča, bil čez čas (ko se je Laško sprlo z Janšo) odstavljen, vmes pa grdo znižal naklado časopisa. Zdaj je že pokojni, Jančič spet urednikuje (na Siolu), tisti, ki take tipe nastavlja po medijih, pa je živ, zdrav, brezobziren kot vedno in že tretjič premier. Tisti, ki je že na prvi seji demokratičnega parlamenta leta 1991 novinarjem napovedal labodji spev.

Taki spomini se vrnejo ob Janševem sedanjem naskoku na RTV. Zamenjal je del nadzornikov in programskega sveta, zdaj bo skušal odstaviti generalnega direktorja, nato še nekaj urednikov in tako obvladati ustanovo, zlasti njeno TV. Gledamo značilen janševski pohod: premierski stolček pod njim je bil še mrzel, ko je že zamenjal vrhove policije, vojske in obveščevalne službe, zdaj je na vrsti javna TV. Opazujemo serijo potez, značilnih za prevratnike in avtokrate. A zanjo je sokriva skoraj vsa slovenska politika, tudi levica in sredina. Zakona o RTV nista nikoli resno skušali spremeniti tako, da bi politika izgubila neposredni nadzor, ki ga je uvedla prav prva Janševa vlada. Opravičuje ju le to, da do medijev nista surovi in polaščevalni kot SDS.

Odnos med Janšo in javno TV je posebne sorte. Janša kaže do nje in do resnih medijev nasploh zaničevanje in prezir, jo zmerja, ignorira, strahuje in pogosto laže, kot pes teče. Nedavno je na primer čivknil, da je na RTV zaposlenih toliko ljudi kot v vojski (v resnici jih je trikrat manj). Kadar je na oblasti, pa si jo podreja.

Odnos javne TV oziroma njenega informativnega programa do Janše je kronično defenziven. Ustanova je dokaj tipičen člen resnega medijskega mainstreama: po malem neoliberalna, scela pa liberalna in demokratična, do politike kar kritična, kdaj tudi kritikastrska. Toda Janšo rada obravnava udvorljivo in ponižno, v najboljšem primeru uravnoteževalno. Taka drža je po svoje razumljiva, ker na TV prebiva in deluje manjšina gorečih, na pol potuhnjenih janšistov in ker kolektivu v kosteh tiči strah pred novo okupacijo in finančnim uničenjem, ki bi sledilo morebitni odpravi obvezne naročnine, za kar nenehno navija SDS. Ljudstvu bi taka odprava začasno prihranila kak evro, dolgoročneje pa neprimerno več evrov pobrala, saj bi Slovenija brez normalnih resnih medijev, in RTV je med njimi najvplivnejša, postala politično in socialno bistveno bolj brutalna. Kakorkoli, javna TV Janšo in SDS v glavnem jemlje kot naravni pojav, kot normalno, deloma celo privilegirano sestavino slovenske politike. Nikoli ju ni kritizirala na pamet, ampak počela zgolj to, kar mora – informirala, in še to prizanesljivo. A že to je za Janšo smrtni greh – kdor ni z mano, je proti meni.

S tako strpnostjo do skrajne desnice, v kar se je postopoma prelevila SDS, je janšizem v bistvu pomagala vzdrževati pri življenju. Tudi zato jo znova ogroža prav tisti, ki ga obravnava v posebno mehkih rokavicah.

Ne glede na vse to je neodvisna, nepodrejena RTV bila in je dragocena, dobesedno nepogrešljiva. Brez njenega informativnega, kulturnega, razvedrilnega, športnega … programa, brez njenih mnogih sposobnih in profesionalnih novinarjev bi bilo javno življenje bistveno revnejše, bolj zatohlo in provincialno. V krizi se jasneje kaže, da je taka RTV eden izmed stebrov odprte družbe, pluralnosti in demokracije v Sloveniji. Ta žal ne spada med tiste srečne države, ki se jim v tej globalni virusno-družbeni krizi ni treba bati za elementarno demokracijo.

Zato je pomembno, da RTV napad, nevarnejši kot številna podobna Janševa polaščanja, preživi čim bolj nepoškodovana. Po Tarči o maskah, je v Delu zapisal L. Lisjak Gabrijelčič, bi javnost pokoritev RTV neizbežno dojela kot natikanje nagobčnika kritičnemu novinarstvu. Novo in pomembno je, da se ustanova tokrat brani, z izjavami vodstva in novinarjev, z različnimi oddajami. Brani se tudi zato, ker čuti, da je na smrt ogrožena. Če bo Janša nanjo dokončno poveznil dušečo kadrovsko pokrovko, jo bo skušal ne samo predelati v svoje trobilo ali vsaj dušilec zvokov, ampak jo, kot piše Mladinin B. Mekina, tudi okrniti, pomanjšati, pohabiti, da bi, zvesto po sv. Orbánu, okrepil lastni medijski fevd. Skratka, odpor RTV je demokratično dejanje in samoobramba za dostojno preživetje. Z odporom se bo hkrati povečala podpora javnosti – če se ne upreš sam, ostaneš sam.

RTV, tudi če bi ji bila vsiljena nova kadrovska vrhuška, ne bo glajhšaltana. Kolektiv je scela dovolj normalen in trdoživ, da bi se spustil v nekakšno gverilo. Toliko bolj, če bo imel – in mora jo imeti! – jasno podporo drugih medijev, opozicije, sindikatov, štrlečih posameznikov ... V času korone si je TV povrnila lep kos gledanosti in ugleda. Če bo utišana, bodo gledalci in poslušalci spet poniknili in se ne bodo vrnili, začelo se bo hiranje. Vdati se ne sme tudi zato, da bo pomagala ohranjati demokratično normalnost v tem prelomnem času in mandatu, ki pa ne bo trajal v nedogled. Krize res delajo za avtoritarce, izredna stanja so Janši pisana na kožo, z zatiranjem epidemije, čeprav niti malo izvirnim, si je pridobil nekaj nove naklonjenosti. Vendar ostaja ranljiv, nadaljevanje krize pa ga bo, zdaj skritega za virusom, ki je njegov zaveznik, znova razgalilo in oslabilo. Velikokrat se je že resetiral, a vedno pristal v stari koži, in tako ni dvoma, da bo še naprej ustvarjal, izrabljal in zlorabljal izredne razmere. Zato je tako pomembno ohraniti demokratično normalnost, saj prav ta najbolj ustavlja avtokrate. Del te normalnosti je tudi neokupirana RTV.