Hvalnica eskapizmu

Maja Novak

30. 4. 2020  |  Mladina 18  |  Ihta

Korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, korona, koronakoronakoronakoronakorona, rona ko, rona ko, rona ko, korona korona korona, korona, korona, korona … Ja, uganili ste. Ta kolumna bo o koroni. Začuda. Izjemoma.

Ne stojte mi več lomit škatel. Poln kufer imam poročanja o koroni, poln kovček po lektoričino. Bi bilo mogoče preživeti en sam dan, ne da bi novinarji preštevali ranjene in padle, ne da bi se pogovarjali z infektologi in s prvakom Spodnje Rupavere v umetnostnem kegljanju o tem, kaj počne brez treninga v izolaciji, ne da bi v slehernem stavku namigovali na korono, pa naj bo stavek o zastojih na cesti ali receptu za sadno kupo, ne da bi na karanteno in »čudne čase« namigovala celo izbira popevk na radiu? En sam dan, lepo prosim? Saj bi si mediji že naslednji dan lahko spet dali duška. Ampak kar je preveč, je preveč. En sam dan miru mi dajte.

Pravica državljanov do obveščenosti, frata prata. Vse to obveščanje je v glavnem namenjeno vlivanju strahu v betice in vnašanju zmede (virus je zelo nevaren … vendar bolezen ni huda … le da se, celo če nimate simptomov, od nje lahko umre … po njej pa si imun ali pa tudi ne … bla, bla …), zlasti pa pozivanju k državljanski pokorščini. Roke umivati pa na solo sprehod! Ampak ne predolg! (Če na pločniku, širokem manj kot 1,5 metra, zagledate naproti prihajajočega, stopite pod tovornjak na cestišču ali splezajte na drevo, da se vam mimoidoči ne bo preveč približal.) Protislovne informacije so nasprotje obveščanja, preveč podatkov pa je enako nič podatkov. En dan medijske tišine bi za duševno in s tem telesno zdravje ljudi po vsem svetu naredil več od celih tednov paničnega lajnanja skupaj.

Dan boja proti okupatorju bi bil kot nalašč za takšen premor, celodnevne koronske vsebine bi zlahka zamenjale protifašistične. Pod kakšno drugo vlado seveda. Ali pa bi o čem, kar ni korona, lahko govorili 23. aprila. Ne zato, ker imam takrat rojstni dan, čeprav bi se tako darilo prileglo, ampak zato, ker je 23. april svetovni dan knjige. Nekaj mojstrov peresa se je takrat rodilo, kar sicer ni poseben dosežek, in nekaj jih je dostojanstveno umrlo, za kar je potrebno nekoliko več hrbtenice. Neki Shakespeare. Pa neki Cerveza. Ne, čakaj, cerveza je pivo. Imenitno bi bilo, ko bi na svetovni dan knjige mediji ves dan poročali o, pazi to, knjigah. Da bi Slovenci končno izvedeli, da je Don Kihota napisal Cervantes.

Okoli leta 2000, plus minus, sem imela preroške sposobnosti. Napisala sem kratko zgodbo o bolezni, zaradi katere so živali črnele. Skoz in skoz, ne le dlaka, temveč tudi sluznice, oči, brki, parklji, rogovi … Tako je bilo zato, ker je po besedah vaškega veterinarja črnenje napovedovalo hudo zimo. Prebivalci hribovske vasi, ki niso hoteli hude zime, so pobili živino, mačke, pse in najverjetneje tudi miši, vas pa ogradili z bodečo žico (tiste z rezili leta 2000, plus minus, še nismo poznali) in patruljirali ob njej, da med njihove hiše ne bi zatavale gozdne živali (črne). V vardovskem navdušenju so med stražarjenjem po pomoti ustrelili nekaj sovaščanov.

Dokler ohranjamo zdravo pamet (in za to morda preberemo kako knjigo), ostaja precejšnja možnost, da bomo dočakali lepše čase.

Vaški veterinar je ves čas govoril: »Vaše početje nima smisla. Zima bo pač huda. Mar je ne bi bilo najpametneje preprosto prespati?«

»Saj nismo medvedje,« so ugovarjali vaščani. »Borili se bomo!«

In so se, dokler (mila) zima ni minila. Spomladi so se trepljali po hrbtu in si čestitali za uspeh svojega domovarstvenega početja. Dokler v gostilno, kjer je potekalo slavje, neka zgrožena kmetica ni prinesla jajca, ki ga je pravkar znesla ena od njenih kokoši. Bilo je črno.

Nekaj let pred to zgodbo sem napisala tudi esej Hvalnica bežanju. Eskapizem zagovarjam do današnjega dne. Najboljši beg je beg v spanje, pa tudi branje ima svoje prednosti. Kaj hočemo: sile zemlje, zraka in neba so se zarotile proti nam, zdaj, ko niti demonstrirati proti vladi (ki ji je s korono padla sekira v med) ni več mogoče (ker bi celo na najbolj ušive demonstracije proti tej vladi prišlo več kot pet ljudi, to pa je prepovedano), smo nemočni, zato kaže veliko spati in veliko brati.

Medji bi nam lahko pomagali občasno pozabiti, kaj se godi okrog nas, ampak neeeee, sekira je padla v med tudi njim: končno ni dvoma o tem, katere vsebine objavljati v tisku ali uvrstiti v program. Malo dela in še manj razmišljanja za največji mogoči učinek. Včasih imam občutek, da v epidemiji po tihem uživa celo večina navadnih smrtnikov. V njihovo življenje je čudežno vstopilo nekaj, o čemer bo mogoče pripovedovati vnukom, vsakič, ko si pred vstopom v trgovino razkužijo roke ali kako drugače ubogajo oblast, pa se lahko pohvalijo: Borimo se!

No, mene je na stara leta volja do borbe, ki pomeni zgolj uboganje povelj, minila. Raje berem. Ne le 23. aprila. Pred dnevi sem prebrala roman Marcusa Zusaka Kradljivka knjig. Kaj smo se naučili iz njega, otroci? Prvič, tega, da je bila druga svetovna vojna še hujša od tegale zdaj. Drugič, grde stvari se ne dogajajo le nam. In tretjič: vse mine. Dokler ohranjamo zdravo pamet (in za to morda preberemo kako knjigo), ostaja precejšnja možnost, da bomo dočakali lepše čase. Do takrat pa, pravim skupaj s sporočilom Zusakovega romana, čim več brati. Za pobeg in za to, da bomo iz krize prišli boljši, močnejši in pametnejši. Informiranost morda ne pomeni poslušati z novicami o covid-19 okuženega radia, informiranost morda pomeni brati knjige, ki s korono na prvi pogled nimajo nikakršne zveze.

Čez dve leti pa se vidimo na volitvah. Sanja se mi ne, koga bo izvolila ruralna večina obrtnikov in malih podjetnikov, ko pa jih mediji dandanašnji obveščajo v glavnem o koroni in le skopo o početju oblastnikov. Če tiste znamenite Tarče ne štejemo, ampak, ali bo ta kaj pomagala? Saj pravim, nekaterim je s korono padla sekira v med.