Tin Grabnar, režiser, ki ga zaposluje domišljija gledalca

Tin Grabnar (1992) ni eden tistih režiserjev, ki vzpostavljajo značilno avtorsko poetiko, prej zanj velja žanrska in tematska raznolikost. Odkar se ukvarja z gledališčem, se je podpisal tako pod režije kanonskih dramskih besedil v večjih gledališčih (nazadnje Gospa z morja v Drami, lani Tartuffe v Mestnem gledališču ljubljanskem) kot pod bolj eksperimentalne predstave. V to skupino denimo spadata njegov zgodnji avtorski projekt Generacije (produkcija: Pekarna Magdalenske mreže Maribor), v katerem je dal besedo mladim, da na odru brez filtra spregovorijo tudi o kontroverznih temah, kar je dvignilo veliko prahu, ali pa Nekje drugje v Lutkovnem gledališču Ljubljana. V predstavo je vpeljal sodobne tehnološke pristope in bil lani za to kot najboljši režiser nagrajen na 10. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, razglasili pa so jo tudi za najboljšo predstavo zadnjih dveh let. Zanimajo ga skoraj vse veje teatra, od skupnostnega in uličnega gledališča, gledališča objektov do sodobnega lutkarstva in gibalnega teatra. »V Mariboru, od koder prihajam, sem se med odraščanjem zelo hitro srečal z različnimi oblikami gledališča. Veliko sem hodil v lutkovno gledališče, pozneje na dramske predstave, tudi v opero, se ukvarjal celo s stand-upom ... ker me je gledališče že od začetka zanimalo z različnih plati, dolgo nisem vedel, ali bi se usmeril v igro ali v režijo.« Odločil se je za režijo in danes kot režiser poskuša razumeti gledališče kot celoto, raziskovati njegove različne oblike in njihovo medsebojno prepletanje ter zapopasti mehanizme percepcije in uprizoritvene učinke vsake posamezne oblike. »Vsak material, ki se ga lotiš, zahteva svoj pristop oziroma svoj jezik. In ker delam na različnih področjih gledališča, se mi zdi posebej lepo opazovati, kako vsaka predstava zase vzpostavi svoj pristop, uprizoritveni jezik in logiko.«

Vseeno bi lahko tudi v njegovih predstavah našli rdečo nit: vanje se trudi aktivno vključevati gledalčevo domišljijo. To je prišlo posebej do izraza v Gospe z morja, kjer večino predstave na odru ni objektov in rekvizitov, temveč jih zamenja zvok – skodelico na primer nadomešča zvok srkanja kave ali udarca porcelana ob krožnik. »Nadomeščanje objektov z zvokom je eden od načinov, kako povabiti gledalca, da sodeluje v predstavi, in vključiti njegov domišljijski svet,« pravi. »Vpelješ ga v dialog in mu pustiš, da dopolni odrsko sliko; kot bi režiral miselni proces, skozi katerega gre publika pri predstavi. Tak pristop me zelo zanima, saj so vanj vpleteni tako principi storytellinga kot principi raziskovanja zvoka. Intrigantno se mi zdi tudi povezovanje besede in slike – iz tega, kar je povedano, in tega, kar gledalec vidi, se sestavi zanimivo razmerje, ki sproža nove pomene.« Pri delu se rad ozre tudi k tehnologiji in načinom, na katere lahko ta prispeva h gledališki komunikaciji – da torej odpira nova polja, ne da bi s tem, da je uporabljena, zasenčila vsebino predstave.

Kako izbira teme za predstave? Nekatere mu predlagajo znotraj gledaliških hiš, ki ga povabijo k sodelovanju, nekatere razvije in v obdelavo ponudi sam. »Trudim se, da bi bilo več iniciativ z moje strani, saj ima avtorska ideja drugačne temelje. Če kot režiser dobiš idejo od gledališča, je treba v sebi poiskati impulz za delo s tem materialom – in če ga ne najdeš, lahko delo hitro postane obrtniško.« Če bi imel pri izboru ves čas proste roke, bi se pretežno obračal k vsebinam, ki tako ali drugače obravnavajo povezavo med posameznikom in družbo. »Zanima me posameznikov psihološki svet, psihološki mehanizmi, ki so v nas, in vpliv teh mehanizmov na družbo; po drugi strani pa tudi obratno, to, kako družbeni vzorci vplivajo na psihološki svet posameznika. Ta vprašanja se mi zdi smiselno na odru razpirati vedno znova.« In jih bo še naprej, takoj ko se gledališče, ki zaradi pandemije koronavirusa trenutno miruje, vrne v utečene tirnice, do takrat pa poskuša čim bolje izkoristiti prisilni počitek, ki si ga zaradi hektične narave svojega dela že daljši čas ni privoščil. Predvsem z gledanjem filmov – njegovi favoriti, ogledani v zadnjem času, so Dva papeža, Želve znajo leteti, Višja sila in dokumentarec Na robu demokracije. »Zadnji dve leti sem malo podlegel tej družbeni bolezni izgorelosti. Zdaj spet lažje diham in ugotovil sem, da se moram kdaj posvetiti tudi sebi. S tega vidika je zame ta situacija dobra, je pa seveda neprijetno, ker smo gledališki ustvarjalci v območju negotovosti; ne vemo, kako bo z gledališčem v prihodnje. Projekti se prestavljajo ali pa so odpovedani.« Kakšno bo po njegovem mnenju gledališče po pandemiji? »Po eni strani se mi zdi, da zna med občinstvom še nekaj časa vladati strah, ker je gledališče vendarle prostor, ki predvideva druženje mnogih. Po drugi strani pa nekako verjamem v to, da smo bitja, za katere je ravno to druženje tako temeljno, da se bo nadaljevalo. Teater je preživel 2500 let, kako potem ne bi preživel pandemije koronavirusa?«