Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna

+ + + +

Ostanki nekih življenj

Hemona (1964) zaznamuje tipična begunska usoda; ko je šel na jezikovno izmenjavo v Ukrajino, je bil tam državni udar, ko je užival ameriško štipendijo, je v rodni Bosni izbruhnila vojna, neizogibna, čeprav neverjetna, in začelo se je popisovanje njegovega apatridnega preostanka življenja. Pomožne službe pomivalcev posode, gostinskih strežnikov, čistilcev stanovanj v odsotnosti lastnikov omogočajo čudno intimen vpogled v življenje drugih in poudarjajo odsotnosti lastnega … Zraven je pisal in zbirka kratkih zgodb iz leta 2000 Vprašanje Bruna, ki skoraj povzema tisto, kar že poznamo iz romanov Nowhere Man in Projekt Lazar ter napol fikcijske zbirke Knjiga mojih življenj, je že napisana v angleščini. Jasno, prepoznali so ga kot nadaljevalca Nabokova in Conrada, še dveh, ki sta se v angleščino priselila in jezik obogatila s slovansko skladnjo.

Vprašanje Bruna je tipično zgodnje delo, saj povzema vse poskuse pisave, ki se jih je Hemon lotil: od skoraj šolskega spisa o mljetskem arhipelagu, kamor grejo na počitnice, do kiševske zgodbe s fiktivnim likom, ki je hkrati zafrkljivi drseči označevalec. Gre za osmešenega večstranskega agenta s kupom butastih izjav in močnimi, glasnimi, prepoznavnimi vetrovi. Blizu temu je pisanje o očetu na službeni poti, ko mladi bralec, navdušeni nad vohunom Sorgejem, delujočim na Japonskem, zasluti, da je tudi njegov oče svetovni – po pomembnosti – vohun, in potem očeta res zaprejo. Zraven je vse polno sugestivnih opomb iz Sorgejevega življenja in dela, zato to pisanje gladko prehaja iz zgodovine v fikcijo in apokrifnost ter v lažno in osmešeno, tudi do konca nategnjeno in zato duhovito dokumentarnost. Kot gre k takšnemu čtivu, so zraven fotografije iz (družinskega?) albuma, vse je zelo verjetno in podkrepljeno, da bi se videla tanka in zabrisana črta med fiktivnim in faktičnim. Podobno stori z družinsko zgodovino: Hemoni, eden najstarejših rodov, omenjen že v Bibliji in Iliadi (pih!), ki naj bi z Napoleonom prišel v vzhodna prostranstva in obtičal v Ukrajini, preden je moral pred pogromi pobegniti v Bosno, se zberejo na hemoniadi in tam pretiravajo, najbolj z rodom in njegovo patetično zgodovino, tudi z alkotom in hrano in ljudskimi plesi. Jasno je, da je Hemon že načelno sumničav do vsakršne glorifikacije rodu, še bolj do pripisane mu slavne preteklosti. Da zavrača narojenost, se potem vidi v pisanju iz ameriške prisilne imigracije, ko njegov alterego Pronek, sicer protagonist romana Nowhere Man, nekakšna zbegana in odtujena kafkovska pojava z veliko žalosti, popisuje svoje dvojno življenje: srce z vsemi strahovi in upanjem za starše in bližnje ostane v Sarajevu, kjer se ostrostrelci izživljajo nad vsem živim, zaradi česar je tam veliko krvavih in okrutnih epizod, telo pa medtem po inerciji poskuša zaživeti v novem ameriškem okolju in zdržati neskončno količino odtujenosti, samote in neprilagojenosti. Človek na obeh straneh luže, zataknjen vmes, pa nikjer doma. »Takšni so naredili to deželo veliko,« ga hrabrijo novopridobljeni sodržavljani, on pa se nad vsem tem ne more navdušiti. Vendar ta samost in izločenost zgolj poglabljata njegove slogovne bravure in poudarjata nedvomni pripovedni čut za ritem in detajl.