Mihaly Csikszentmihalyi: Zanos: psihologija optimalnega izkustva

+ + + +

Kako bivati, da smo najsrečnejši, četudi nimamo sreče?

Knjiga ni učbenik, temveč koncizna esejistična razprava profesorja na Univerzi v Chicagu. Po njem se sreča ne zgodi niti ni rezultat srečnega naključja, ampak je stanje, ki si ga mora vsakdo pripraviti, ga negovati in osebno braniti. Tu bi pomislili, da imajo premožni prednost, saj si lahko to stanje zanosa preprosto kupijo. A avtor preseneti, ko med zglede uvrsti tudi primer delavca za tekočim trakom, ki je vzel delo kot popolno osmislitev in dinamičnost življenja. Jasno, če je psihiater Frankl našel smisel v koncentracijskem taborišču, ga je moč najti v vsaki situaciji. Vendar pozor – najtežje bo pred televizorjem ali računalnikom oziroma kadar ste v rokah industrije prostega časa. Obilje informacij in zabave pač redko vodi v stanje zanosa. Pot je namreč drugačna – uporaba lastnih veščin, opazovanja in truda pri reševanju neprijetnih okoliščin.

Zato postane razumljivo, da obilje prostega časa, v katerem ne veš, kaj bi počel (ne gledal!), prinaša duhamornost, ki jo ponazarja dejstvo, da večina najde celo večji zanos v službi kot doma. Seveda ni razlog le služba kot projekt, temveč odsotnost ciljev v preostanku dneva. A ne teh, ki jih ponujajo prodajni katalogi, turistični aranžmaji, infozabava, ampak takih, ki si jih izmisliš sam. Koncept zanosa postavi avtor v stanje, ko dela ne ločiš več od prostega časa, radikalno – kadar najdeš veselje v čemerkoli, česar se lotiš. Skrivnost je v perspektivi.

Slabost knjige je samo ena: četudi jo bo bralec prebral, mu samo branje ne bo prineslo ne sreče in ne zanosa.