Slavko Pregl, Leon Pogelšek: Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič

+ + +

Balkanski posli

Zgodba romana je znana in že obdelana: zbirko del sodobnega slikarstva naj bi bil Šlomovič, asistent pariškega zbiralca Ambroissa Volarda – ta je bil leta 1943 verjetno ustreljen kot talec, ker je bil Jud – skril (poleg 200 slik, ki so bile deponirane v francoski banki in za katere se še vedno prerekajo o lastništvu) in zdaj se občasno »najde«. O njej je pisal že Srb Momo Kapor, Veljko Bulajić pa je o tem posnel film Donator. Vendar nas avtorja na darkerski del umetnostnega trga tokrat peljeta od spodaj, iz slovenske perspektive.

Študent umetnostne zgodovine, ki prodaja starine na ljubljanskem bolšjaku – ime mu je Leon in tudi sicer je podoben enemu od avtorjev, poznavalcu časa in branže – se poveže s srbskimi carji posla. Kupčujejo z vsem, s srebrnimi vazami s pečati uglednih mojstrov, srebrni kič, ki kar sije po novem in kliče po patini, tovorijo v delavnice za staranje. Na terenu imajo široko razvejeno mrežo informatorjev, džankijev in kšeftarskih zbiralcev bakra, ki na podstrehah najdejo recimo stare barve in platna, in to požene zgodbo o izgubljeni Šlomovičevi zapuščini. Ljubljana je bolj za referenco, ki daje zadevi kredibilnost in manjše investitorje, saj bi končni kupci, ugledne tuje avkcijske hiše in zasebni zbiratelji, zgodbam sicer težje verjeli. Za kritje si priskrbijo uglednega cenilca, političnega emigranta, ki si sredi osemdesetih let že upa iz Avstralije, in ta preveri avtentičnost slik: Picassa, .Rodinovih risb, Modiglianija, Matissa, Braqua, Lautreca, ni da ni. Delavnica jih lahko po želji izdela v zadostni količini – vročo robo je težje prodati in opremiti z zgodbo kot ponarediti, očitno. Pisanje o umetnostnem trgu je napeto in prepričljivo, vznikajo zanimivi in malo tudi posebni tipi, prevaranti in radoživci in stiskači in bleferji, roman vrvi od živih pojav in njihovih motivacij, denar je samo polzilo. Z vsemi prekoračenji in goljufivostjo, ki grejo k takšnim tipom iz podpodja: popivanje, prežurane noči, prenažiranje, plačljive ženske, nočne vožnje med Vojvodino, Beogradom, Ljubljano in evropskimi umetnostnimi prestolnicami, vse v divjem ritmu, s kepo v grlu in negotovim izplenom. Vse zato, da bi bila stvar videti legalna in nadvse skrivnostna, ekskluzivna, čeprav vejo, da prodajajo meglo. Jasno, največji lopovi so na vrhu, vse prezvijačijo tisti, ki delujejo navzven najbolj pošteno in nevpleteno, ti nategnejo celo največje prevarante.

Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič je roman o kriminalnih tržnih praksah. O za drobiž nabavljenem materialu, ki se pri vsaki naslednji menjavi nekajkrat podraži, se plemeniti z zvezami in poznanstvi, kjer posredniki in kramarji vseh rangov enkrat nerazumno višajo, drugič brezstrastno spuščajo cene, kadar gre za vabe, kjer zneski preskakujejo iz dinarjev v marke, te pa v milijone. Knjiga o delovanju »trga«, ki uravnava ceno in priskrbi izdelke, če je le potreba in grejo v promet – in malo o prevaranih v tej verigi.