Fiona Apple: Fetch the Bolt Cutters

Novi album Fione Apple bi bilo treba obravnavati, tudi če Fiona Apple ne bi bila Fiona Apple. Gre za prvo ploščo v zadnjem desetletju, ki je pri glasbenokritiškem velikanu Pitchforku dobila čisto desetko, hkrati je tudi najvišje ocenjeni album vseh časov na spletnem agregatorju glasbenih recenzij Metacritic. Od kod tako navdušenje?

Fiona Apple je samosvoja, svojeglava in ostra avtorica, ki se nikoli ni skrivala za izdelano medijsko podobo. Skladati je začela že pri osmih letih, albume izdaja občasno, a so kritiško vedno čislani. Za vsakega je prejela tudi kakšno nominacijo za nagrado grammy, že za leta 1996 izdani prvenec Tidal je kipec celo dobila. Takrat je bila stara devetnajst let. Dva kasnejša albuma imata že smešno pretirano dolg naslov (eden naj bi nekaj časa celo dosegal rekord najdaljšega sploh), na prav vseh pa neposredno brska po svojih (neuspešnih) partnerskih zvezah. S projekti pogosto ni zadovoljna, jih noče izdati za vsako ceno, z njimi zavlačuje ali jih precej predela.

Peta plošča Fione Apple je simbolični rez: »Poberi jebene cvikcange in se precvikaj iz situacije, v kateri si.« Je nepopiljen in neobdelan kupček tolkalskih songov neklasičnih struktur, s katerim nas vabi v svoj dom, saj je bil večidel dejansko posnet tam: v ozadju slišimo pogovore, smeh, lajanje psov. Fetch ... je celovita doza »domačnosti«, ki jo skušajo poustvariti razni koncerti micenih miz. A v resnici ni samo ljubka. Je predvsem prostodušna in neizumetničena. V vsakdanji rabi je sinonim za mir, prisrčnost, tihost, toda domače okolje ni nikoli samo to. Je tudi glasno, kričeče, grenko in konfliktno.

Fiona Apple ne le da je tokrat ogromno snemala doma, ampak dom uporablja tudi kot sredstvo ustvarjanja. » D ivjo domačnost « ustvarjajo zvoki, ki dajejo ritem, vendar so le redko pravi bobni. Včasih so to predmeti v vlogi zvočil, drugič so plod tapkanja ali udarcev po podlagi in stenah. Ne manjka niti zvok tresenja škatle s kostmi njene mrtve psice Janet. V tej točki se tankočutno rišejo vzporednice z bluesovsko iznajdljivostjo pri rabi tistega, kar je pri roki. Klavir, glas, nasičenost tolkal in še kakšna malenkost zraven. Predvsem pa vokalni napevi v ospredju.

Fiona je odlična pripovedovalka zgodb, ponovno neposredno in jasno, slikajoč intimne utrinke iz svojega življenja, pripoveduje zgodbo oziroma strelja puščice proti napetim odnosom, zlorabam in nasilju. Pogosto z navajanjem navidezno čisto vsakdanjih dogodkov. V tem zna biti tudi duhovita. Pa hkrati zelo grenka.

Fetch ... je izrazito tolkalska plošča nepredvidljivosti, pri kateri se ne zalotiš v pričakovanju prihoda refrena. Hkrati ni niti divje raziskovalna in je brez izstopajočega nosilnega posnetka. Ne verjemite hajpu.