15. 5. 2020 | Mladina 20 | Kultura | Portret
Tamás Tuza, plesalec, ki sanja o hiši v Vipavski dolini
Kulturni portret
© Uroš Abram
Tamás Tuza (1990) je v otroštvu prebolel bronhitis. Da bi po bolezni čim hitreje prišel k sebi, ga je mama vpisala na plavanje. Od takrat se je vse vrtelo okoli gibanja: treniral je aerobiko, hodil na jahanje, se potapljal, plesal akrobatski rokenrol. Vseeno takrat še ni načrtoval, da bo postal plesalec. Kot desetletnik se je zaljubil v igro – po zaslugi naklonjenosti do dekleta, ki je sodelovalo v poletni gledališki produkciji za otroke v njegovem domačem kraju, madžarskem Egru, malo več kot sto kilometrov oddaljenem od Budimpešte. Ker je hotel biti v njeni bližini, se je tudi sam pridružil igralski ekipi, se pozneje prijavil še na avdicijo za muzikal istih organizatorjev in tako se je začela njegova – sicer kratka – gledališka kariera. »Ko sem bil v zadnjem razredu osnovne šole, sem iskal načine, da bi zapustil rodno mesto, ker se tam nisem počutil dobro. Brskal sem za možnostmi za študij igre, a za štirinajstletnika jih je bilo bolj malo. (smeh)« Nato mu je koreograf igralske skupine, v kateri je sodeloval, povedal za šolo sodobnega plesa v Budimpešti. Šel je na avdicijo, čeprav ni imel predstave o tem, kaj je sodobni ples, bil sprejet in ostal dve leti. Potem je dobil povabilo, da se pridruži Plesnemu ansamblu v Budimpešti. Postal je samostojni plesalec, ki je z različnimi koreografi sodeloval pri številnih projektih. »To je bilo dinamično obdobje; dogajalo se je tudi, da sem odplesal en nastop, skočil v taksi in se odpeljal na drugega. Nor tempo, vendar sem užival. Spoznaval sem ljudi tako iz manjših plesnih šol na Madžarskem kot tistih, ki so ustvarjali na mednarodni ravni. A če delaš na toliko različnih koncih, se nobenemu projektu ne moreš stoodstotno posvetiti.« Začutil je, da mora narediti korak naprej in se pridružiti stalnemu plesnemu ansamblu. Ko se je razgledoval naokoli za avdicijami, je med drugim našel avdicijo za plesna ansambla En Knap v Sloveniji in Ultima Vez v Belgiji. »Avdicija za En Knap je bila tik pred božičem. V Ljubljano sem prišel z vlakom, na železniški postaji me je pričakal prijatelj iz Budimpešte, ki je že bil del En Knapa in mi je tudi povedal za avdicijo, ter me popeljal proti centru mesta. Bil je večer, rahlo je snežilo in mislil sem si – tukaj je čudovito! Takrat me je prijatelj tudi seznanil z burekom, prvega sem pojedel v Noblu. Mislil sem si: to je to, ostal bom v Ljubljani. (smeh)«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.