Tamás Tuza, plesalec, ki sanja o hiši v Vipavski dolini

Tamás Tuza (1990) je v otroštvu prebolel bronhitis. Da bi po bolezni čim hitreje prišel k sebi, ga je mama vpisala na plavanje. Od takrat se je vse vrtelo okoli gibanja: treniral je aerobiko, hodil na jahanje, se potapljal, plesal akrobatski rokenrol. Vseeno takrat še ni načrtoval, da bo postal plesalec. Kot desetletnik se je zaljubil v igro – po zaslugi naklonjenosti do dekleta, ki je sodelovalo v poletni gledališki produkciji za otroke v njegovem domačem kraju, madžarskem Egru, malo več kot sto kilometrov oddaljenem od Budimpešte. Ker je hotel biti v njeni bližini, se je tudi sam pridružil igralski ekipi, se pozneje prijavil še na avdicijo za muzikal istih organizatorjev in tako se je začela njegova – sicer kratka – gledališka kariera. »Ko sem bil v zadnjem razredu osnovne šole, sem iskal načine, da bi zapustil rodno mesto, ker se tam nisem počutil dobro. Brskal sem za možnostmi za študij igre, a za štirinajstletnika jih je bilo bolj malo. (smeh)« Nato mu je koreograf igralske skupine, v kateri je sodeloval, povedal za šolo sodobnega plesa v Budimpešti. Šel je na avdicijo, čeprav ni imel predstave o tem, kaj je sodobni ples, bil sprejet in ostal dve leti. Potem je dobil povabilo, da se pridruži Plesnemu ansamblu v Budimpešti. Postal je samostojni plesalec, ki je z različnimi koreografi sodeloval pri številnih projektih. »To je bilo dinamično obdobje; dogajalo se je tudi, da sem odplesal en nastop, skočil v taksi in se odpeljal na drugega. Nor tempo, vendar sem užival. Spoznaval sem ljudi tako iz manjših plesnih šol na Madžarskem kot tistih, ki so ustvarjali na mednarodni ravni. A če delaš na toliko različnih koncih, se nobenemu projektu ne moreš stoodstotno posvetiti.« Začutil je, da mora narediti korak naprej in se pridružiti stalnemu plesnemu ansamblu. Ko se je razgledoval naokoli za avdicijami, je med drugim našel avdicijo za plesna ansambla En Knap v Sloveniji in Ultima Vez v Belgiji. »Avdicija za En Knap je bila tik pred božičem. V Ljubljano sem prišel z vlakom, na železniški postaji me je pričakal prijatelj iz Budimpešte, ki je že bil del En Knapa in mi je tudi povedal za avdicijo, ter me popeljal proti centru mesta. Bil je večer, rahlo je snežilo in mislil sem si – tukaj je čudovito! Takrat me je prijatelj tudi seznanil z burekom, prvega sem pojedel v Noblu. Mislil sem si: to je to, ostal bom v Ljubljani. (smeh)«

Na avdiciji je bil sprejet (»to je bilo moje božično darilo«), tiste v Belgiji se ni potem nikoli udeležil. Odločitev, da se preseli v Slovenijo, ni bila težka. »Star sem bil devetnajst let in nisem imel veliko izgubiti. Državna štipendija se mi je iztekla ravno tistega decembra, ko sem šel na avdicijo, in od januarja bi imel občutno manj dohodkov.« Podpisal je pogodbo za dve leti, ker je imel v načrtu, da si bo potem še malo ogledal svet, a je po desetih letih še vedno del En Knapa. Res pa je, da si je vmes vzel triletni premor, ker je izgubil nekaj motivacije za ples. V tem času se je preselil v Ajdovščino (»Wajdušna«, ji reče kot pravi domačin), ki ga je očarala ob prvem obisku. »Takrat sem veliko delal po hiši in v gozdu, vrtnaril, preživljal čas v naravi ter se družil z ljudmi.« Ni pa povsem opustil dela – kot svetovalec za gib in koreograf je sodeloval pri treh predstavah SLG Celje, Romeu in Juliji, Erazmu in potepuhu ter Naših skrivnostih.

V Sloveniji si je zgradil krog trdnih poznanstev, čeprav je potreboval nekaj časa, da se je navadil na slovensko kulturo. »Slovenci so se mi na začetku zdeli precej hladni. Sčasoma pa sem začel ljudi bolje spoznavati in ugotovil sem, da ko tu z nekom spleteš trdne vezi, ko mu lahko rečeš prijatelj, to ostane za vedno, ta distanca je samo na začetku. Pa še to velja predvsem za Ljubljano, Primorska je na primer nekaj drugega. Tam bo, če sedim sam za mizo, gotovo kdo prisedel in se začel pogovarjati z mano.«

Danes se ima za tri četrt Slovenca, tu želi ustvarjati še naprej, dobiti državljanstvo in kupiti hišo v Ajdovščini, kjer je začel tudi poučevati ples. »Vipavska dolina je majhna, ne dogaja se veliko na področju plesa, zato se mi zdi, da lahko nekaj prispevam k temu.« Nekaj časa je poučeval predmeta Ples in Koreografija tudi na Akademiji za ples na Alma Mater Europea, a se je potem v celoti posvetil obveznostim pri En Knapu, kamor se je vrnil leta 2019. »Od Iztoka Kovača, umetniškega vodje En Knapa, sem se naučil ogromno o plesnih tehnikah, prezenci na odru ... Ko sem prišel v En Knap, sem bil sledilec. Postopoma pa sem se odprl in dobil pogum, da sem tudi sam kaj predlagal. Na tak način sem skupini lahko dal več. In po treh letih premora sem začutil, da imam spet material, ki ga lahko predam naprej.« Trenutno s kolegi vadijo kar prek spleta, ni namreč še jasno, kdaj se bodo odprla prizorišča za predstave, performanse in koncerte. »Ta prizorišča bodo verjetno odprta med zadnjimi, vseeno pa sem srečen, ko gledam ustvarjalne ljudi, ki v karanteni najdejo načine, da se izražajo.«