Matthias Göritz: Parker

+ + + +

Znoj in solze pod toploto žarometov

Parker, naslovni lik, je prodajalec imidža: sin nefunkcionalne nemške pijanke in angleškega vojaškega didžeja. Nosi torej oba svetova, šlif in elokvenco ter težo duha – roman spregovori o spoju tega v globaliziranem in medijsko obvladovanem svetu. Pripoveduje slikajoč usodo najprej precej uspešnega komunikacijskega trenerja, ki ravno preboleva bivšo, dokaj brezbrižno do vseh poskusov pobotanja; ni brezbrižna le zato, ker se je zasidrala v višjem razredu, ampak tudi zaradi Parkerjevih mimobežnih varanj. Predvsem se zdi, da je Parker avtonomen, da se je sam izumil in mu pri tem še kar gre, vsaj na zunaj, vendar je njegov mehurček seveda tudi fragilen, občutljiv za perforacije in ena takšnih ga do konca izpiha. Na oder in pod žaromete se vrne še bolj iskren, s še več nasveti o uspešnosti in iskrenosti in svetovanju.

Parker je roman o globalizatorjih in stanju v provinci, če jo s tega gledišča lahko tako imenujemo. Po sicer posrednem svetovanju Obami v kampanji lik niha med Seulom in Kielom, kjer ima predavanja o komunikacijskih veščinah, zgradbi govornega organa in jeziku kretenj za socialdemokratsko podporno ekipo – kako visoko naj gre srček iz Merkličinih sklenjenih prstov, recimo. Vse to naj ustoliči karizmatičnega voditelja novega kova, ki se spogleduje z vsemi, dansko manjšino, ministrstvi ... celo Parker, ki mu spiše govor, ne najde slabih poudarkov ali neustrezne kretenjske spremljave. Gre za velike načrte, novo silicijevo dolino, in celo Voss, ki je v prejšnjem Göritzevem romanu propadel s perutninsko farmo in vprašljivo varno rejo, ki jo uniči virus perjadi, je med podporniki z verigo halal klavnic, za migrante in že aklimatizirane. Obetajo se velike investicije in za šefa odnosov z javnostmi veliki denarji, ki bi Parkerja rešili permanentne premoženjske negotovosti, vendar se v naliti noči zanj in še za nekaj udeleženih vse obrne drugače.

Parker je stroj za proizvajanje zunanje podobe, učinka. Najprej pri sebi, njegovo blefiranje socialnega izvornega sloja, kupovanje oblek iz druge roke, redne so sramote s sposojenimi avti, ki ne vžgejo ali pa se jih ne da izključiti, vse je malo tesnobno, pa še receptorji, potem upravniki hotela ga lovijo, ker kartice ne potegnejo. Po tem, kako najprej vidi eleganco in zdrse pri drugih, je blizu fantastu iz Ellisovega Ameriškega psiha. Tudi tam sta etiketa in oblačilni slog pol uspeha, k temu pa sodijo izbrana vina in prijateljevanje z ljudmi, s katerimi se druženje splača, ker je profitabilno v socialnih valutah.

Göritz se, potem ko je razkrinkal prehod filmske industrije s področja ustvarjanja sna in iluzije na golo proizvodnjo profita in se lotil sanitarno in finančno spornih perutninskih farm, obregne ob politiko. In skrajno zdizajnirani svet politične in visokoproračunske umetniške scene, kjer toliko veljaš, kot zgledaš. Parkerju se v tem napetem romanu, razpirajočem znotrajnemške dileme, zalomi, vendar gre karavana dalje, s še bolj poplitvenimi, še bolj pokvarjenimi, še bolj brezsramnimi. Parker je pravzaprav roman o tistih, ki takšno stanje sveta dejavno omogočajo, da mu potem lahko pasivno pritrjujemo – s ponavljajočim se voljenjem natreniranih v všečnosti.