15. 5. 2020 | Mladina 20 | Politika | Intervju
»Vojake že urijo za uporabo prisilnih sredstev«
Mag. Kristjan Mlekuš, predsednik Sindikata policistov Slovenije
S predsednikom enega od dveh policijskih sindikatov smo se pogovarjali o razmerah, v katerih se je policija znašla pod novo vlado, v času, ki poleg tega sovpada tudi z obdobjem epidemije.
Oba policijska sindikata sta podprla policista, ki se je na ljubljanskem kolesarskem protestu slikal z enim od protestnikov. Kaj menite o pritiskih najvišjih predstavnikov oblasti, poslancev, celo notranjega ministra Aleša Hojsa, nanj, o pozivih, da ni več primeren za opravljanje službe policista?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
15. 5. 2020 | Mladina 20 | Politika | Intervju
S predsednikom enega od dveh policijskih sindikatov smo se pogovarjali o razmerah, v katerih se je policija znašla pod novo vlado, v času, ki poleg tega sovpada tudi z obdobjem epidemije.
Oba policijska sindikata sta podprla policista, ki se je na ljubljanskem kolesarskem protestu slikal z enim od protestnikov. Kaj menite o pritiskih najvišjih predstavnikov oblasti, poslancev, celo notranjega ministra Aleša Hojsa, nanj, o pozivih, da ni več primeren za opravljanje službe policista?
Policist se je v tistem trenutku odzval izjemno profesionalno in s preprosto človeško gesto množici ljudi pokazal, da je tam zaradi njihove varnosti. Javnost je to, popolnoma spontano potezo sprejela izjemno pozitivno. Prepričan sem, da je policist s svojo profesionalnostjo močno prispeval k še višjemu ugledu policije v javnosti. Pri takšnih shodih, kjer je ozračje že tako razgreto, lahko zaradi psihologije množice že najmanjši incident, že ostrejša beseda policista, pomeni hitro zaostritev razmer. Policisti morajo biti v takšnih razmerah visoko profesionalni in včasih tudi na provokacije odgovoriti z nasmehom. S takšnim, človeškim obrazom policisti pripomorejo k pomiritvi množice, saj protestniki ravno policiste prepogosto vidijo kot tarče, v katere usmerijo svoje nezadovoljstvo. Takšne izjave najvišjih predstavnikov države so povsem neprimerne in jih v celoti obsojamo. Policistke in policisti smo vedno in vedno bomo poskrbeli za varnost ljudi, ne glede na raso, spol, narodnost, barvo kože, politično prepričanje, spolno usmerjenost, socialni položaj in druge osebne okoliščine. Ne bomo pa dopustili, da se nas zaradi našega profesionalnega ravnanja diskreditira. Imamo svojo čast in ponos, ki si ju ne pustimo vzeti. Naša naloga je zagotoviti varnost ljudi, ne pa izražanje mnenj glede vsebine zahtev množice.
Mediji iz kroga SDS so razkrili, da gre za policista Sandija Sheikho. Gre za večkrat odlikovanega policista, ki je rešil mnoga življenja. A hkrati gre tudi za policista, ki je v preteklosti odkrito simpatiziral s stranko LMŠ …
Vsak človek ima svoj svetovni nazor, vsakomur je zagotovljena temeljna človekova pravica, da izraža svoje mnenje. Ne policisti ne pripadniki drugih poklicev pri tem nismo izjema. Vendar naše prepričanje ne sme nikoli vplivati na naše delo, saj je naše temeljno načelo dela nepristranskost. In policisti svoje delo opravljamo profesionalno, ne glede na prepričanje o neki družbeni temi. Lep primer je varovanje na nogometnih tekmah. Policistu, ki na primer navija za Maribor, ne moremo očitati, da zaradi tega neprofesionalno ravna z navijači Olimpije, ko kršijo javni red in mir. Za nas so temeljni postulati spoštovanje vladavine prava, nepristranskost in pravičnost. Druge motive pri opravljanju službe pustimo doma.
»Strokovnih argumentov za podelitev izjemnih pooblastil vojski ni, treba jih je razumeti v kontekstu časa, ko so jih sprejeli, danes pa ne pomenijo ničesar.«
Na nasprotnih bregovih s sedanjo vlado oziroma pristojnim notranjim ministrom se v kratkem času, odkar je na oblasti, niste znašli prvič. Oba sindikata sta ministra postavila na laž, ko je dejal, da sindikati podpirajo podelitev policijskih pooblastil vojski. Vlada ves čas trdi, da policija to podpira, oba sindikata pa sta proti, kaj je res?
Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je v državnem zboru med razpravo na odboru za obrambo, ki je odločal o aktivaciji 37.a člena zakona o obrambi, izjavil, da »oba policijska sindikata podpirata vse ukrepe, ki jih izvajajo na MNZ«. Zaradi navedene izjave se je tako med policisti kot v širši javnosti neupravičeno ustvaril vtis, da Sindikat policistov Slovenije zagovarja aktivacijo tega člena, kar pa ne drži. Naš sindikat se namreč nikoli ni opredeljeval do aktivacije navedenega ukrepa, saj smo mnenja, da gre tu za povsem politično vprašanje, ali bo država vojski podelila izjemna pooblastila. Zmotilo pa nas je, ker je bila izjava ministra dana kot odgovor na vprašanje nekaterih poslancev, kaj o tem ukrepu menita oba sindikata v policiji, s čimer se je naše ime neupravičeno uporabilo kot argument, da policisti aktivacijo podpiramo.
Vlada se čudi odporu v policiji glede tega, saj naj bi šlo pravzaprav za »darilo« policistom – da se jih razbremeni. Na prvi pogled se njihova argumentacija zdi logična, a vse ni tako enostavno. Kje so problemi takšnega ukrepa?
V populističnem jeziku oziroma razumevanju se seveda lepo sliši, kako bo vojska na meji rešila vse probleme v zvezi z ilegalnimi migracijami in da bo aktivacija 37.a člena zakona o obrambi razbremenila policiste. V operativnem smislu pri delu na terenu pa je situacija popolnoma drugačna. Možnost aktivacije vojske je treba razumeti v kontekstu razmer, v katerih je bila ta možnost sprejeta v letu 2015. Takrat je bilo stanje popolnoma drugačno, saj se je Slovenija srečevala z velikimi skupinami beguncev na svoji meji in je bil namen podelitve izjemnih pooblastil vojski pomoč policiji, da bi laže obvladovala razmere. Bolj preprosto povedano, vojska je bila takrat aktivirana, da je pomagala te ogromne množice usmeriti v zbirne centre, kjer so potem policisti izvajali nadaljnje postopke. V obrazložitvi takratne spremembe zakona o obrambi lahko preberemo, da je takratna vlada kot argumentacijo poudarila ravno obvladovanje takratnih razmer. Danes je stanje popolnoma drugačno. Policija se ne sooča več z velikimi množicami beguncev, ampak z manjšimi ali večjimi skupinami, ki ilegalno prehajajo mejo na razpršenem območju, tokove ilegalnih migracij pa obvladujejo kriminalne združbe. Izjemna pooblastila, ki jih predpisuje 37.a člen pa so v trenutnih razmerah brezpredmetna.
Zakaj?
Vojaki namreč ne smejo niti ustaviti vozila, za katero obstaja sum, da prevaža ilegalne migrante. Prav tako ne smejo ugotavljati identitete oseb ob državni meji, kaj šele uporabiti prisilna sredstva proti civilnim osebam, ki bi bežali ali se upirali. To lahko ponazorimo s preprostim primerom – vojaška patrulja opazi skupino 30 ilegalnih migrantov, ki se v begu razbeži, vojak pa glede na določbe 37.a člena za osebami ne more steči, jih vkleniti in opraviti varnostnega pregleda. V preteklih mesecih smo bili priča številnim primerom, ko so vozniki, ki so prevažali ilegalne migrante, v vozilih bežali pred policisti, tudi čez mejo v Italijo. Pripadniki vojske so v takšnih primerih popolnoma brez pooblastil. In poleg tega morajo vse administrativne naloge še vedno izvajati policisti, s čimer argumentacija »razbremenitve« ne zdrži resne presoje. Poudarjam, da so se name osebno obrnili tudi številni vojaki, ki jih v vojašnicah zaradi aktivacije pri varovanju meje urijo tudi za uporabo prisilnih sredstev in izražajo dvome o zakonitosti takšnega ravnanja na terenu. Vojaki takšnih pooblastil namreč nimajo in bi takšno ukrepanje, kot se predstavlja v javnosti, pomenilo prekoračitev pooblastil. Strokovnih argumentov za aktivacijo torej ni, izjemna pooblastila iz 37.a člena je treba torej razumeti v kontekstu časa, ko so jih sprejeli, danes pa ne pomenijo ničesar.
Kako policisti doživljajo razmere zadnjih mesecev, ko so vedno bolj postavljeni v vlogo obrambe trenutne oblasti, čeprav se uradno temu reče izvajanje ukrepov za omejitev epidemije?
Policisti nismo tisti, ki sprejemamo odločitve, niti nismo poklicani presojati njihovo učinkovitost, potrebnost, sorazmernost. Policisti smo samo tisti, ki zakone izvršujemo skladno s svojim poslanstvom. In te naloge smo dolžni izvajati strokovno, zakonito in nepristransko. Če se navežem na temo migracij, policistov ne zanima in jih ne sme zanimati, kakšno politiko bo do tega vprašanja sprejela država. Bodisi v popolni liberalizaciji bodisi v primeru hermetičnega zaprtja meje policisti zgolj izvajamo naloge, ki nam jih nalaga zakonodaja.
»Ne bomo dopustili, da se nas zaradi našega profesionalnega ravnanja diskreditira. Imamo svojo čast in ponos, ki si ju ne pustimo vzeti.«
Kako vidite menjave na vseh najvišjih in najodgovornejših položajih v policiji, ki jih je na hitro izvedla vlada?
Vse vlade v zgodovini samostojne Slovenije so v zelo kratkih rokih zamenjale generalne direktorje policije. Tradicionalne demokracije pa svojim policijskim silam zagotavljajo visoko stopnjo samostojnosti in neodvisnosti, saj le tako lahko uveljavljajo svoje poslanstvo in zagotavljajo eno izmed temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Zakonodaja mora zato onemogočiti vsakršno potencialno nevarnost možnosti vplivanja katerihkoli političnih ali interesnih skupin na delo policistk in policistov. Stabilnost in samostojnost policij v uveljavljenih demokratičnih državah dokazujejo tudi podatki o številu njihovih direktorjev v zgodovini. V sosednji Italiji je v 74 letih policijo vodilo 17 generalnih direktorjev, torej povprečno 4,3 leta. Na Švedskem je od leta 1964 do 2020 policijo vodilo devet direktorjev, povprečno 6,2 leta. Na Danskem je recimo sedanji generalni direktor na položaju že 11 let. V Sloveniji pa se je od leta 1998 do danes zvrstilo 12 generalnih direktorjev policije, ki jih imenuje vlada na predlog resornega ministra. »Mandat« posameznega direktorja je tako v povprečju trajal le 1,8 leta.
Izbira generalnega direktorja očitno pri nas izraža pogled vsakokratne vlade na to, kakšno policijo si želi, bolj ali pa manj »represivno«.
Čeprav je slovenska policija tista, ki ima največ pristojnosti za poseganje v temeljne človekove pravice in svoboščine, pa po drugi strani nima zagotovljene takšne stabilnosti in samostojnosti kot drugi organi, ki delujejo na sorodnih področjih. Tako na primer predsednika komisije za preprečevanje korupcije imenuje predsednik republike, mandata mu razen v izjemnih primerih ni mogoče skrajšati. Navedeni podatki govorijo o tem, kako različne države pojmujejo neodvisnost policije. Po mojem mnenju s tega vidika v Sloveniji močno zaostajamo. Najodgovornejše položaje v policiji bi morali zasedati najboljši karierni policisti, žal me pa skrbi, kdo od sposobnih si bo sploh še želel zasesti ta delovna mesta, zavedajoč se, da bo lahko kmalu zamenjan (brez razloga). To je temeljni problem teh menjav.
Kako se te menjave poznajo v praksi, pri delu nižjih policijskih šefov in ne nazadnje pri delu policistov?
S tako hitrimi menjavami ključnih ljudi policija izgublja svojo stabilnost, to si upam trditi. Tudi z vidika socialnega dialoga in sistemskih rešitev je to neproduktivno, saj se projekt niti dobro ne začne, ko so ključni odločevalci že zamenjani. Lep primer tega je vzpostavitev strokovnega kariernega sistema, za katerega se zavzemamo že več kot 20 let. Na takšen način ne bomo nikoli prišli do celovitih rešitev. Na samo operativno delo menjave sicer nimajo vpliva, saj policisti delamo skladno z zakonodajo, nedvomno pa povzročajo nepotrebne pretrese na organizacijski ravni. Samo kratek pogled v zgodovino nam pokaže, koliko reorganizacij je policija že doživela. Policije evropskih držav pa imajo več kot stoletno zgodovinsko stabilnost.
Minister za notranje zadeve kljub temu ves čas namiguje, da ga policija »ne uboga«. Ne samo sindikati. Dvomil je o poštenosti policije že v primeru, ko so opravili test alkoholiziranosti njegovega državnega sekretarja Franca Breznika …
Policija pri svojem delu sledi zgolj zakonodaji in policijski stroki. Nikogar drugega ne sme »ubogati«, saj bi si s tem zapravila zaupanje ljudi. In prav zaradi svoje profesionalnosti policisti uživamo med institucijami države izredno visok ugled. Minister ima sicer pravico in dolžnost policiji dajati usmeritve, vendar gre pri tem zgolj za sistemske usmeritve, ki temeljijo na pravnem redu. Od ministra policistke in policisti pričakujemo, da je prvi, ki nas bo zagovarjal pred neutemeljenimi diskreditacijami.
Mimogrede, omenjeni dvom je argumentiral s policijskim postopkom izpred let zoper nekdanjega ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja, zaradi katerega je službo v policiji izgubilo nekaj vaših članov. V Breznikovem primeru so res vsi najprej pomislili na vaš sindikat. In minister je od »svojega« šefa policije zahteval, da preveri okoliščine primera.
Tako imenovana afera Koprivnikar je za naš sindikat končana, tudi sam sem se na dan, ko sem nastopil svojo funkcijo, javno opravičil nekdanjemu ministru. Sindikat policistov Slovenije s primerom Breznik nima popolnoma ničesar. Kot smo seznanjeni iz medijev, je bil policijski nadzor na tem odseku ceste vnaprej načrtovan, tudi gospod Breznik se je na policijski postopek odzval zelo korektno.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.