Dvor je nor

Janko Lorenci

22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Kolumna

Epidemija koronavirusne bolezni se tako rekoč po vsej Evropi umirja, karantenski ukrepi se mehčajo, meje odpirajo. Spreminja se tudi razpoloženje prebivalstva. Zaskrbljenost je še živa, toda slepo strinjanje z omejevanjem in prepovedovanjem zgineva. Ponekod proti preostalim zaporam protestirajo.

S tem v tesni zvezi se v ospredje rine vprašanje: je bil zaradi epidemije sprožen prevelik preplah, uvedena preostra karantena, prestrog splošni zastoj? V Nemčiji je pricurljala na dan interna analiza notranjega ministrstva, ki trdi: v marsičem je šlo za lažni preplah.

Analiza je sporen, a intriganten izdelek. Hkrati se je že uveljavilo prepričanje, da lahko predolga karantena in vsesplošni zastoj napravita več škode (tudi zdravstvene) kot virus. Pri tem ostaja v zvezi z epidemijo brez odgovora več ključnih vprašanj. Kako nevaren je sam po sebi in primerjalno covid-19? Kolikšna in od česa vse je odvisna smrtnost, po državah zelo različna? Ali s preboleno boleznijo postaneš odporen ali ne? Brez nedvoumnih odgovorov na ta in podobna vprašanja so obrambne reakcije v marsičem ugibanje, ravnanje po občutku, tipanje, ki dopušča arbitrarnost in, odvisno od oblasti, tudi zlorabe. Doslej se kot izrazito slaba kombinacija kaže stroga, a prepozno uvedena karantena. Žrtev take oblastne reakcije, katere posledici sta velika smrtnost in velika materialna škoda, je na primer Velika Britanija. Nič boljše ni v Trumpovi Ameriki. V obeh pobira življenja uničevalna kombinacija populizma in neoliberalizma.

Posamezni protagonisti igrajo v epidemijah različne vloge.

Epidemiologi se v dvomu praviloma odločajo za ostre omejitve, gospodarstvo in kapital pa za čimprejšnjo odpravo teh. Politika mora tehtati med skrajnostmi in nevarnostmi in tudi odločati. Kako ustrezno odloča, je odvisno od njene kakovosti in dobronamernosti. Oboje vpliva tudi na vedenje četrtega protagonista, prebivalstva; če to ne sodeluje, bolezni ni mogoče omejiti.

To pomeni, da je pri krotenju epidemij (in kriz nasploh) izjemno pomembno zaupanje v politiko. Manjše ko je, večja je negotovost prebivalstva, ki se rada kaže kot dve skrajnosti – pretiran strah ali pretirana brezbrižnost. Če je strah pred boleznijo močan, prevlada previdnost, kakršno zahteva oblast. A ko se strah polega, ker se bolezen umika, nezaupanje pa ostaja, na dan kljub svarilom stroke in oblasti rado butne druženje brez zadržkov, neupoštevanje omejitev itd. Pa tudi protesti.

To se po malem dogaja pri nas. Slovenija je pri zatiranju bolezni med uspešnejšimi evropskimi državami, a nikakor najboljša, kot se je hvalisal premier. Z epidemijo smo se spoprijeli v glavnem enako kot drugi uspešni krotilci: z ostro karanteno in splošnim zastojem javnega življenja, sproženim dovolj zgodaj. Stroka in oblast sta ravnali po načelu: če ne veš dobro, pri čem si, nevarnost pa je ali se zdi velika, je bolje storiti (omejiti) preveč kot premalo. Ta faza je bila za vlado tudi najpreprostejša – pač zapiraš, omejuješ, prepoveduješ.

Janši, personificirani oblasti, je zatiranje epidemije prineslo nekaj nove popularnosti. Toda njegove protivirusne in siceršnje politike ni mogoče ločiti. Zelo hitro se je pokazalo, da epidemijo zlorablja kot kritje za pritisk na medije, sodstvo, nevladne organizacije itd. Skratka, dogaja se vrhunska, cinična manipulacija – zdravje prebivalstva je zastavek v Janševi politični igri. Nelagodje je povzročalo tudi vladno selektivno upoštevanje epidemiologov, vojaško komuniciranje z javnostjo, ravnanje z okuženimi starostniki v varstvenih domovih. In seveda malverzacije z nabavo zaščitne opreme. Pomanjkanje te je Janša naprtil Šarčevi koaliciji. Stavimo, da tudi njegovi prejšnji vladi svojim naslednicam nista zapustili dovolj take opreme.

Rahljanje karantene je pokazalo, kako odveč in protislovne so bile nekatere omejitve (zapora v lastno občino, razkuževanje blokov, uporaba plaž itd.). A to niso bile bistvene ali v zvezi z zdravstveno krizo celo usodne napake. Čisto druga stvar je rokohitrski preklic epidemije, zlasti pa odprtje vseh mej, tudi tiste z Italijo. Virus je prišel k nam predvsem od tam in je še vedno zelo živ. Vlada je torej prav čudaško sprejela tveganje novega vala epidemije, čeprav bi lahko mejo z Italijo mirno pustila zaprto, kot je to storila na primer Avstrija.

Odločitev je bila sprejeta čez noč, na dopisni seji vlade in mimo epidemiologov. Ko so nekateri med njimi izrazili negodovanje, ko je podobno reagiralo nekaj medijev, ko se je prav čutilo začudenje javnosti in ko je Avstrija odprla vse meje razen z Italijo in Slovenijo, je Janša napravil nov kozolec: čivknil je, da ostajajo meje priprte. O odprtju in ponovnem zaprtju je očitno odločal kar sam. Ponavljamo: za tega človeka je zdravje prebivalstva zgolj žeton v njegovih političnih manevrih. Prvi del zdravstvene krize mu je prinesel popularnost, njeno gospodarsko in socialno nadaljevanje pa mu jo pospešeno odnaša. Virus je bil njegov zaveznik. Zdaj ko zaupanje v oblast naglo kopni, ko se že dogajajo vstaje, ko mu bežijo koalicijski poslanci, bi mu koronavirus znova prišel prav. Bi lahko šel v svojem makiavelizmu tako daleč, da bi skušal z odpiranjem mej in dokaj verjetno vrnitvijo virusa znova ustvariti položaj, v katerem bi laže ribaril v kalni vodi izrednih razmer?

Tega si ne upamo trditi. Vendar je z odprtjem ogrozil vse, kar je naredil prav v prvem delu epidemije. Potem je mejo na hitro spet zaprl, monarh je korigiral monarha, a ta dvor je nor in kaotičen, kralj pa vedno bolj nepredvidljiv in samopašen. Neznosno lahkoten preklic epidemije in brezglavo zapiranje-odpiranje mej govorita, da mu položaj polzi iz rok, z njim pa tudi ostanki samonadzora.