Gledališče po karanteni

V ponedeljek so na Hrvaškem spet začeli predvajati filme in uprizarjati gledališke predstave. Tudi v Sloveniji je bila epidemija koronavirusne bolezni 15. maja preklicana in ukrepi se rahljajo: med odprtimi kulturnimi točkami so že muzeji, galerije, knjigarne in knjižnice, v sredo pa je Ministrstvo za kulturo sporočilo, da se sme v skladu z Odlokom o začasni splošni omejitvi zbiranja ljudi na javnih krajih in mestih v kinodvoranah in gledališčih zbirati do 50 ljudi, a le pod pogojem, da se lahko zagotovi minimalni stik med ljudmi v skladu s sprejetimi navodili NIJZ. To torej pomeni, da se bodo tudi pri nas postopoma začeli odpirati gledališča in kinodvorane – a teater, ki je najbolj odvisen od množic, bo za to, da si bo v celoti opomogel, v resnici potreboval še precej več časa.

»Zavedamo se, da bodo naša vrata ostala zaprta dlje kot druga, in ko se bodo odprla, ne bodo odprta na enak način,« je 6. maja na novinarski konferenci, na kateri so predstavniki različnih kulturnih institucij spregovorili o življenjskem pomenu kulture za družbo, dejal predstavnik kolegija direktorjev slovenskih gledališč in direktor Lutkovnega gledališka Ljubljana Uroš Korenčan. »Gledališča so sredi marca prekinila vse dejavnosti in prešla v fazo hibernacije. Sicer smo takoj začeli aktivnosti na spletu, čemur je sledil izjemen odziv javnosti. A zaradi virusa so gledališča izgubila najustvarjalnejše mesece, v večini gledališč se je prekinil študij več predstav hkrati,« je še poudaril.

Ne gre pa le za časovno in finančno izgubo (po Korenčanovih besedah naj bi gledališča pretrpela izgubo 30 odstotkov prihodkov), temveč je izbruh covid-19, katerega posledica je fizična razdalja kot nova norma, sprožil tudi to, da bo treba nekatere vidike teatra premisliti na novo. O tem je v pogovoru s filozofom Srećkom Horvatom že aprila govoril hrvaški režiser Oliver Frljić. »V tem trenutku ni možnosti za premikanje, ki je za gledališče, za prisotnost izvajalcev in gledalcev, za to, da gledališče poteka ’v živo’, nujno potrebno. Kaj bo s tem konceptom ’v živo’, ko vse to mine, kako se bo nadaljevalo? Bomo v dvorani sedeli pet metrov narazen, bo telesni stik sploh še dovoljen? Bodo ljudje prihajali v gledališče bolj ali manj kot prej in kako?«

»Veliko neznank je. Zasedbe so se zaradi novih datumov premešale, številni naslovi so se zamenjali, da bi bolje komunicirali s trenutno situacijo. Varnostne zahteve so za medij, kakršen je gledališče, težko izvedljive – deloma sicer lahko spodbujajo ustvarjalnost in iskanje novih rešitev, dolgoročno pa omejevanje bližnjih stikov in podobno vodi v novo tradicijo uprizarjanja, v koronateater z novimi konvencijami, ki bodo morda zdržale, morda pa tudi ne,« meni dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega Eva Mahkovic. »A gledališča brez sobivanja v živo ni mogoče delati, zanj je ključna hkratna prisotnost dveh udeležencev na komunikacijski osi: nekoliko bolj aktivnega na odru in nekoliko bolj pasivnega v dvorani. Vse druge dejavnosti, ki jih v kontekstu ustvarjanja teatra opravljamo in so bile nekatere tudi brezstično mogoče, so pomožne.« V MGL prekinjene vaje za predstave predvidoma nadaljujejo 1. junija, za obiskovalce naj bi vrata odprli jeseni – takšna je vsaj njihova volja.

Igralci so gledališče in želimo jih gledati, spremljati, se oplajati in naslajati ob njih. Pa ne na njihovem domačem kavču, ampak na odru, pod lučjo, na zaslonu, pred mikrofonom.

»Program za sezono 2020/21 bo najbrž prvič v zgodovini nekoliko fleksibilen: na Velikem odru načrtujemo prav toliko premier kot lani in premiero slovenskega avtorskega mjuzikla Turandot, ki bi morala biti aprila 2020, na Mali sceni se bomo poskušali prilagoditi zahtevam po čim manjših in praktičnih zasedbah, pri snovanju celotnega programa pa moramo misliti na to, da se lahko še marsikaj spremeni,« pravi Mahkovičeva, ki si želi samo, da bi se potreba po kulturi in umetnosti ohranila tudi v novih, »pokoronskih« razmerah. »Grozno mi je ob misli, da se je po tisočletjih človeške civilizacije toliko ljudi dozdevno pripravljenih hitro odpovedati številnim civilizacijskim dosežkom, med katerimi je tudi teater, samo zato, da bi bili – zgolj v enem, zelo ozkem aspektu – ’varni’ in ’zdravi’. Takšno zdravje ne more trajati. Upam, da bo to kmalu jasno.«

»Gledalcev bo najbrž res manj, sploh med starejšimi, potreba po edinstveni izkušnji gledališkega stika, ki je med družabnimi aktivnostmi nekaj neponovljivo in neprimerljivo enkratnega, pa bo vsaj pri nekaterih večja,« je prepričan režiser Jernej Lorenci. »Teatrska neposrednost je prečudovit virus, zelo priporočljiv in naraven aerosol. Nepogrešljiv od nekdaj in za zmeraj. Upam, da bo pregrad, ramp in razdalj še manj. Da bo srečanje med gledalcem in igralcem še bolj tovariško. Da bodo šle teme teatra še bolj direktno v žilo. Da bo gostota zraka še večja. In telesa še bližje telesom.«

Formatov rešitve je s kančkom domišljije ogromno

Režiserja Ivico Buljana je zapovedana karantena ujela na Norveškem, med vajami za predstavo Zgodovina bestialnosti po drugem romanu iz trilogije Jensa Bjørneboeja Smodnišnica. Pripovedovalec romana dela kot hišnik v norišnici za privilegirane morilce; med njimi so ameriški general, ki je posilil in ubil temnopolto služkinjo, nekdanji madžarski nacist, ki je postal ugleden poslovnež in imel samomorilne napade, pa poklicni strelec in belgijski pedofilski morilec, ki ga podpira bogata družina. »V tej idili, naseljeni s pošastnimi primerki človeštva, je govor o zgodovini in zločinih, ki jih je človek sposoben storiti, da bi drugim odvzel svobodo. Bjørneboejevo stališče je, da je resnica prvi pogoj za svobodo in da smo lahko svobodni le, ko spoznamo resničnost smrti. Prizori v tej predstavi temeljijo na fizičnem stiku, dotikih, udarcih, ljubezenskih prizorih. Vse je precej nazorno. Po zadnjih informacijah bi lahko predstavo končali avgusta in imeli premiero, a kakšno? Aseptično, recitativno, s horizontnim reflektorjem?« se sprašuje Buljan. »To je nepredstavljivo za to genialno anarhistično enciklopedijo, ki opisuje lov na čarovnice, teror nad sindikati, nacistično iztrebljanje Judov, prizore iz Gulaga, pa tudi erotiko med štiridesetletnikom in mlado medicinsko sestro. Kako delati gledališče, v katerem je treba razmišljati o razdalji med igralci, o merjenju njihove temperature pred vsako vajo ali predstavo? Morda si bomo izmislili manjše forme teatra na prostem ali na majhnih odrih. Toda vprašanje je, kako zdržati to obdobje do popolne vrnitve v dvorane. Gledališče ne more biti samo prikaz fikcije.«

Tudi Jaša Koceli, režiser mlajše generacije, je pred epidemijo delal v tujini – z ekipo je bil tik pred premiero predstave Elektra v Narodnem gledališču v Kaunasu v Litvi. »Pogovarjali smo se, da bi predstavo končali in da bi premiero v živo prenašala državna televizija, vendar je ozračje v Litvi tako kot po vsej Evropi postalo napeto, ljudje niso bili več sproščeni in ustvarjati v takih okoliščinah ni bilo smiselno.« Tamkajšnje gledališče se je po prvem šoku pobralo in že 6. aprila vzpostavilo TEATRAS ONL1NE, svoj kanal, na katerem je objavljalo pogovore v živo, posnetke predstav, intervjuje in celo prenovljene spletne verzije predstav. Igralci, ki so vadili doma, so se pri tem snemali in tako ohranili stik z občinstvom. »Tudi mi smo se dogovorili za cikel spletnih prispevkov o Elektri – intervju, petje in interpretacije posameznih prizorov, predstava pa bo uradno premiero doživela takoj, ko se gledališče spet odpre za javnost,« pravi Koceli, ki je kljub karanteni ostal v polnem delovnem pogonu. »S scenografom Darjanom Mihajlovićem Cerarjem končujeva razvoj koncepta za novo predstavo, začel sem pisati dramo, ki me preganja že več let, končal pa sem tudi že tretji umetniški video za različne slovenske naročnike, ponudnike turističnih destinacij. Ko ostane kaj časa, berem in gledam predstave vznemirljivih režiserjev, ki so se brezplačno znašle na internetu – ponudba je nepregledna in navdušujoča, tako da si kar frustriran od tega.« Toda opozarja, da je to, da so gledališča po svetu pretekle predstave brezplačno ponudila gledalcem na spletu, dobro za vse ljubitelje gledališča in tudi najlažje, kar je bilo mogoče narediti v danih razmerah, a dolgoročno bi lahko bilo škodljivo. »Knjige kupujemo, filme in glasbo tudi in posnetki predstav so danes ravno tako že tako dobri, da bi morali za dostop do njih pobirati vsaj simbolne zneske. Brezplačnost razvrednoti. Ustvarjanje gledališke predstave je izjemno draga in zamudna dejavnost, vanjo je vloženih ogromno avtorskih prispevkov. Meseci dela in garanja ne smejo in ne morejo biti zastonj.«

Zdaj je nujno treba delati gledališče, ki gledalca vsebinsko in čustveno izziva, ki prevprašuje, vznemirja, gledališče, ki da misliti.

Kar se tiče teatra po koroni, ostaja optimističen. »Zame je ena izmed bistvenih definicij teatra fizična bližina med ljudmi, tako da smo z ukrepi padli v črno luknjo navideznega neobstoja. A formatov rešitve je s kančkom domišljije ogromno. Letos bi lahko odprli nova velika poletna prizorišča in aktivirali najboljše gledališke ustvarjalce, da ustvarijo predstave – s tem bi malo zamaknili sezono. Odprli bi lahko tudi neklasična intimna prizorišča v mestih in jih dali v začasno uporabo gledališčem. Najboljšim slovenskim dramatikom bi lahko dali pisati monologe ali krajše drame, ki bi jih igralci odigrali na odrih, snemani v živo, ali pa na različnih simbolnih frekventnih točkah v mestu. Igralci so gledališče in želimo jih gledati, spremljati, se oplajati in naslajati ob njih. Pa ne na njihovem domačem kavču, ampak na odru, pod lučjo, na zaslonu, pred mikrofonom. Mislim, da ljudje pogrešajo gledališča in da bo večina ljudi premagala strah, da bo potreba večja od njega in bodo prišli. Četudi z maskami. Gledališče je deljenje skupne usode in to trenutno zelo pogrešamo. Skupaj nam je lažje, skupaj smo močnejši.«

Dramatičarka in režiserka Maša Pelko, ki je pred epidemijo začela nov projekt v SLG Celje, je ravno tako pozitivno naravnana. »Občutek imam, da se ljudje, če jih vprašamo po pričakovanjih glede pokoronskega gledališča, delijo na tiste, ki so prepričani, da se bo zanimanje za gledališče občutno zmanjšalo, in tiste, ki trdijo, da bo potreba po njem še tisočkrat večja. Sama se, kot večina delujočih v gledališču, uvrščam med slednje. Prepričana sem, da ima gledališče, v srži katerega je zapisana prisotnost, obstajanje v konkretnem času in prostoru, v tem trenutku še toliko večjo težo in da publika, pa tudi ustvarjalci po tem stiku hrepenimo,« pravi. Po njenem mnenju glavno vprašanje ni, ali bo potreba po teatru še obstajala ali ne, temveč kakšno mesto bo gledališče zasedlo v sedanjih političnih razmerah in kakšen tip gledališča bo razumljen kot »nujen«. »Ne strinjam se, da je zdaj zaradi okoliščin čas za lahkotno in neobvezno gledališče. Nasprotno, nujno je treba delati gledališče, ki gledalca vsebinsko in čustveno izziva, ki prevprašuje, vznemirja, ki da misliti: o sedanjih političnih in socialnih razmerah, o vlogi umetnosti, o tem, kaj mislimo drug o drugem. Korona bo gotovo imela posledice v dejanskem igranju predstav in stiku s publiko in temu se bo gledališče deloma moralo prilagoditi, nikakor pa se ne sme vsebinsko vdati nobeni obliki cenzure.«