22. 5. 2020 | Mladina 21 | Kultura
Vprašanje zvestobe
Novi roman Marca Missirolija o paru, ujetem v življenjsko rutino, bo kmalu postal Netflixova serija
Marco Missiroli
Ali s tem, ko smo zvesti drugim, v resnici varamo sebe? Če pa se odločimo, da bomo resnično zvesti sebi – koliko s tem prevaramo druge? To vprašanje je v središču zadnjega romana italijanskega pisatelja Marca Missirolija Zvestoba, lanskega finalista za najuglednejšo italijansko nagrado za književnost premio strega. Missiroli, ki ga slovenski bralci poznajo po romanu Opolzkosti v zasebnosti, je zamisel za delo dobil, ko mu je oče razkril, da se je s tem, ko ni nikoli prevaral njegove matere, odrekel delu sebe. Zvestoba ni samo roman o zvestobi znotraj ljubezenskega odnosa, temveč v širšem pomenu besede – ostati zvest samemu sebi. Kompromisov ne sprejemamo le v partnerstvu, temveč na vseh področjih. In skoraj vsak pride do točke, ko se mora sprijazniti, da predstava o življenju, kakršno si je zamislil, ni povsem skladna s tem, kar se mu v resnici dogaja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
22. 5. 2020 | Mladina 21 | Kultura
Marco Missiroli
Ali s tem, ko smo zvesti drugim, v resnici varamo sebe? Če pa se odločimo, da bomo resnično zvesti sebi – koliko s tem prevaramo druge? To vprašanje je v središču zadnjega romana italijanskega pisatelja Marca Missirolija Zvestoba, lanskega finalista za najuglednejšo italijansko nagrado za književnost premio strega. Missiroli, ki ga slovenski bralci poznajo po romanu Opolzkosti v zasebnosti, je zamisel za delo dobil, ko mu je oče razkril, da se je s tem, ko ni nikoli prevaral njegove matere, odrekel delu sebe. Zvestoba ni samo roman o zvestobi znotraj ljubezenskega odnosa, temveč v širšem pomenu besede – ostati zvest samemu sebi. Kompromisov ne sprejemamo le v partnerstvu, temveč na vseh področjih. In skoraj vsak pride do točke, ko se mora sprijazniti, da predstava o življenju, kakršno si je zamislil, ni povsem skladna s tem, kar se mu v resnici dogaja.
Margherita in Carlo, zakonca in dva od petih osrednjih likov romana, spadata v srednji družbeni sloj. Margherita je po izobrazbi arhitektka, a dela kot nepremičninska agentka; delo zanjo ni poseben izziv, vendar je zanj razmeroma dobro plačana. Carlo, precej drugače, v prekarnih službah slabo zasluži in se nikjer ne zadrži prav dolgo – sreča je le to, da ima dobro finančno zaledje, saj je oče cenjen zdravnik. Bil je že učitelj, urednik pri turistični založbi, oglaševalec; nekje v ozadju pa ves čas tli želja, da bi postal pisatelj. Margherita in Carlo se v romanu ne ubadata le s poželenjem po drugih, ampak tudi z odločitvijo za nakup stanovanja, ki znova boleče razkrije, da finančno nista neodvisna: drago stanovanje, ki si ga ogledujeta, bi si lahko privoščila, če bi sprejela denar Carlove buržujske družine, tega pa si Margherita ne želi. Raje bi vzela posojilo, četudi bi to pomenilo, da bosta z možem postala »talca bank« – drugače od Carlove sestre Simone, matere samohranilke, ki je prav nič ne moti, da že od otrokovega rojstva živi na materinih in očetovih plečih.
Pravice za knjigo je že odkupil Netflix, ki se zadnje čase, morda po zgledu Genialne prijateljice na HBO, bolj osredotoča na izvirne italijanske vsebine.
Margherita in Carlo sta skladen par, ki se še vedno ljubi in spoštuje, a nanju nezavedno pritiska teža finančnih bremen, Carlove občasne brezposelnosti, rutine, nezadostnosti njunega položaja v primerjavi s položajem Carlovih staršev. Tako se Margherita zagleda v svojega fizioterapevta, Carlo pa v eno od svojih študentk. Margherita ima s fizioterapevtom nazadnje tudi spolni odnos, četudi ji kasneje prizna, da je istospolno usmerjen, Carlu pa spogledovanja s študentko ne uspe pripeljati do konca, vendar to kasneje nadomesti tako, da spi z drugimi ženskami. Missiroli bralca spretno in tankočutno vodi po hrepenenjih obeh zakoncev, ki sta, vsaj tako se zdi, privolila v monogamijo, ne da bi bila zares prepričana, ali je to zanju sploh prava izbira. Varanje oziroma poželenje po nekom drugem pri obeh sproža občutke krivde, čeprav sčasoma ugotovita, da njun zakon zaradi tega, ker sta si zaželela popestritve, ni izgubil ničesar. Poželenje ni nujno povezano z ljubeznijo, lahko pa spodbudi naklonjenost; to Margherita po spolnem odnosu še naprej čuti do fizioterapevta Andree, ki se nazadnje spoprijatelji celo z njeno materjo Anno. Zvestoba nas ponovno opomni, kako zapleteni so intimni odnosi – večinoma niso črno-beli, ampak nekje vmes. Obstajajo ljudje, ki ne bodo nikoli pomislili na varanje, ker je to zanje izdaja vsega, kar so v odnosu zgradili, tako kot Carlov prijatelj Daniele, ki Carlu reče: »Ampak kako se lahko vrneš domov k ženi, potem ko si bil z neko dvajsetletnico. Grdo je. In ne govori, da taka grdobija ne pride tudi do srca.« Obstajajo pa ljudje, za katere je prisilna monogamija izdaja lastnih načel. In ti se morajo, kot pravi Missiroli, odločiti, ali bodo nezvesti sebi ali drugim. Nekomu, ki se slednjič odloči, da bo sledil notranjim vzgibom, tega ne more preprečiti še tako razumevajoč in ljubeč partner.
Pravice za knjigo je že odkupil Netflix, ki se zadnje čase, morda po zgledu Genialne prijateljice na HBO, bolj osredotoča na izvirne italijanske vsebine. Na začetku tega leta je celo napovedal, da bo odprl prvo pisarno v Rimu. To naj bi mu pomagalo pri ustvarjanju več filmov in serij, postavljenih v Italijo. Tako bo tudi Zvestoba kmalu postala serija. Janko Petrovec, ki je v slovenščino prevedel Zvestobo in Opolzkosti v zasebnosti, je v nedavni oddaji Svet kulture na radiu Ars povedal, da je za Missirolijevo prozo značilen preplet urbane in čustvene geografije; gosta pajčevina krajev in dogodkov, ki je zelo hvaležna za prenos na televizijske zaslone.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.