Tadeja Vulc, skladateljica in zborovska dirigentka, ki o glasbi razmišlja, tudi ko kuha

Tadeja Vulc (1978) je glasbeni multipraktik: že triindvajset let deluje kot zborovodkinja, ob tem pa je skladateljica, umetniška vodja in pedagoginja. Doslej se je podpisala pod več kot dvesto kompozicij in ustvarila več didaktičnih del za otroke. Najzgodnejše glasbene izkušnje je kot otrok pridobila od očeta, ki ga je opazovala med igranjem trobente in zapisovanjem not. Oče ljubezni do glasbe ni prenesel le nanjo, temveč tudi na njenega trinajst let starejšega brata in tako se je, ko je očeta pri štirih letih izgubila, glasbenega izražanja učila od brata – očetu v spomin pa je čez leta napisala skladbo Requiem, za katero je dobila drugo nagrado na natečaju ministrstva za kulturo. »Brat je igral v simfoničnem orkestru RTV Slovenija, rada sem spremljala te prenose in dirigirala pred televizorjem. (smeh) Ves čas sem ga prosila tudi, da me nauči igrati kakšno skladbo na domači klavir. Ker ni imel preveč potrpljenja z mano, sem sklenila, da bom nekoč sama pisala skladbe zanj, on pa jih bo moral igrati,« se spominja.

Prvo pesmico o mački in dirigentski palici je sestavila pri šestih letih, v petem razredu osnovne šole je svoje pesmi tudi uglasbila za šolski bend, prvo »pravo« skladbo pa je ustvarila v prvem letniku srednje šole. »Vadila sem solfeggio in v glavi naenkrat zaslišala skladbo za klavir. Ni mi dala miru, dokler je nisem zapisala. A ni bila tako preprosta, da bi to znala sama, zato sem za pomoč prosila profesorja s srednje glasbene in baletne šole v Mariboru. Potem so začele prihajati nove in nove.« Dolgo je najraje skladala ponoči, ko je imela za ustvarjanje popoln mir, odkar je mama, pa se je naučila izkoristiti vsak trenutek, tako da lahko sklada tudi podnevi ali v hrupu.

Vulčeva se je izobraževala na mariborskem Konservatoriju za glasbo in balet in kasneje na ljubljanski Akademiji za glasbo ter že med študijem razmišljala o nadaljevanju izobraževanja v tujini; spodbujal jo je tudi njen profesor kompozicije, skladatelj Uroš Rojko. Uspešno je opravila sprejemne izpite na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti in dve leti preživela na Dunaju. »Tamkajšnji pouk orkestracije, instrumentacije in kompozicije je bil prava fantazija,« pravi. »Hkrati pa sem se v tem času ob koncih tedna pogosto vračala tudi domov, kjer sem vodila svoje zbore.«

Prvega je prevzela še kot najstnica, v prvem letniku srednje šole. »Mešani zbor v Radljah ob Dravi je nenadoma ostal brez zborovodje, in ker so vedeli, da se izobražujem na področju glasbe, so me prosili, če bi vskočila. Brez pomisleka sem privolila, čeprav je bila moja mama zelo presenečena, kako to, da se upam kljub mladosti spustiti v kaj takega. A zdi se mi, da o stvareh, ki so ti namenjene, ni treba preveč premišljevati.« Dober glas o njenih sposobnostih se je širil, tako je dobila v oskrbo še Moški pevski zbor Ribnica, kasneje ženskega, sledili so številni projekti z Mešanim pevskim zborom Selnica ob Dravi in z Dravograjskim oktetom, sodelovala pa je še z desetimi drugimi zbori in vokalnimi zasedbami. Delo skladateljice in zborovodkinje se je pri njej ves čas prepletalo. »Večkrat sem razmišljala, da bi dala eno na stran, da bi se drugemu lahko bolj posvetila, a sem ugotovila, da eno brez drugega ne gre. Takoj po končanem študiju sem skladbe, ki sem jih napisala, lahko preizkušala z zborom in tako postopoma gradila svoj glasbeni jezik.« Prepletanje obojega ji je prišlo prav tudi z eksistenčnega vidika. »Kadar ni bilo naročil za skladbe, sem se preživljala z zborovodstvom in obratno. Sicer sem imela, odkar sem končala akademijo, večinoma ves čas naročila. Navadno so me kar preganjala; ko sem pisala skladbo, sem že vnaprej vedela, da moram potem napisati še tri ali štiri.« Odkar je zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, pa sprejema manj naročil – tako ji ostane več časa, da piše skladbe po svojem okusu; za zasedbe, ki so ji res blizu.

Za svoje delo je lansko leto prejela zlati znak Javnega sklada republike Slovenije za kulturne dejavnosti, nekaj odmevnejših nagrad pa ima že od prej. Med njimi so študentska Prešernova nagrada, prva nagrada na mednarodnem natečaju Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič za priredbo slovenske ljudske pesmi Če bi jaz bila fčelica, Gallusov kipec za posebne dosežke na področju vodenja akademskega zbora, posebna nagrada za odlično zborovsko dirigiranje na Madžarskem leta 2016; njeno predanost glasbi pa so prepoznali tudi v Varni v Bolgariji, kjer je leta 2018 na mednarodnem tekmovanju prejela nagrado za najboljšo dirigentko. Glasba je v njenih mislih celo med rutinskimi dnevnimi opravili. »Ne počnem skoraj ničesar, kar ni povezano z glasbo; o njej razmišljam, tudi ko pospravljam, čistim ali kuham. O skladbah, ki jih dirigiram, o tem, kako bi kaj razrešila, kako bi kaj naredili drugače; kako bi razložila študentom, na kak način naj nekaj zapojejo ... ali pa razmišljam, kako bi nadaljevala naslednjo skladbo, ki jo komponiram.«