Politična sestava upravnega odbora Prešernovega sklada

Upravnemu odboru Prešernovega sklada, ki mu predseduje dramaturginja Ira Ratej, se septembra izteče štiriletni mandat. Prejšnji teden je vlada državnemu zboru tako predlagala novo sestavo upravnega odbora. Sestavljali naj bi ga akademik Janko Kos, literarni zgodovinar Igor Grdina, klasična filologinja in prevajalka Sonja Weiss, nekdanja direktorica NUK in Slovanske knjižnice Mateja Komel Snoj, pesnik in urednik Jurij Paljk, operna pevka Bernarda Fink, dirigent Lovrenc Blaž Arnič, slikar in profesor Jožef Muhovič, pisatelj in umetnostni zgodovinar Robert Simonišek, novinar, avtor dokumentarnih oddaj in filmov ter nekdanji direktor TVS Jože Možina, novinarka Ženja Leiler Kos, arhitekt in publicist Marko Cotič, dramaturg Rok Andres, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor Katarina Klančnik Kocutar ter novinarka in koreografinja Barbara Drnač.

Po prenovljenem Zakonu o Prešernovi nagradi, ki je začel veljati leta 2017, vlada oblikuje predlog imenovanja po izvedenem javnem pozivu zainteresirani javnosti za predlaganje kandidatov za člane upravnega odbora, ki ga objavi ministrstvo za kulturo. Vlada pri oblikovanju predloga za imenovanje članov upravnega odbora ni vezana na v javnem pozivu prejete predloge, mora pa upoštevati ustrezno in enakovredno zastopanost vseh področij kulture in spolno uravnoteženost. Kljub temu da torej ni nujno, da bodo predlogi upoštevani, je bilo do nedavnega v navadi, da je ministrstvo za kulturo različna društva, denimo Društvo slovenskih pisateljev ali Zvezo društev slovenskih filmskih ustvarjalcev, vsaj neformalno obvestilo o odprtem pozivu. Tone Peršak, minister za kulturo med letoma 2016 in 2018, ko se je nazadnje postavljal upravni odbor Prešernovega sklada, je za Mladino dejal, da so v času njegovega mandata neuradno pozvali večino društev, naj predlagajo kakšno ime, ali jih vsaj opozorili, da se bliža datum, ko bo poziv objavljen na spletni strani ministrstva in da naj bodo pozorni na to. »Ti pozivi so nenazadnje namenjeni društvom. Trenutno pa sem sam v upravnem odboru Društva slovenskih pisateljev in ne spomnim se, da bi Društvo dobilo kakšen poziv, da koga predlagamo, niti neformalni.«

Iz Društva slovenskih pisateljev so nam potrdili, da poziva niso dobili. Objave na spletni strani vlade niso opazili – po njihovih besedah je bil poziv aktualen zelo kratek čas. Da jih o pozivu nihče ni posebej obveščal, pravijo tudi v Zvezi društev slovenskih filmskih ustvarjalcev, Društvu za sodobni ples Slovenije in Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov. V Zvezi društev slovenskih filmskih ustvarjalcev so poziv zasledili sami in predlagali avtorja in režiserja animiranih filmov, striparja, ilustratorja in filmskega pedagoga Dušana Kastelica, dobitnika nagrade Prešernovega sklada 2019, a njihov predlog ni bil sprejet. Društvo za sodobni ples Slovenije poziva ni zasledilo in tako kot Društvo pisateljev ni predlagalo nikogar. »Vsekakor pa kandidatka Barbara Drnač, ki je zdaj predlagana za področje sodobnega plesa, zaradi kriterija strokovnosti nikakor ni kandidatka, ki bi jo predlagalo društvo,« pravi predsednica Društva Pia Brezavšček. Aleš Sedmak, predsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, ki poziva prav tako ni zasledila pravočasno, da bi predlagala svojega kandidata, nasprotno meni, da je Jožef Muhovič, ki je predlagan za področje slikarstva, strokovno dober kandidat, a bolj teoretik. »Glede na to, da se umetniki pri svojem delu vse bolj poslužujejo novih tehnologij in orodij, bi morali imeti v odboru še kakšnega praktika, če bi želeli res celostno pokriti področje umetnosti.«

Kdo so predlagani člani upravnega odbora?

Pri sestavi upravnega odbora Prešernovega sklada torej ne gre za najbolj kompetentne ljudi, ki bi jih na teh mestih radi videli člani umetniških društev, ampak je sestava bolj ali manj vedno politična – o tem v aktualnem intervjuju za Mladino govori tudi nekdanji predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer. Če je politika pametna, pravi Möderndorfer, poskuša sestaviti upravni odbor čim širše in s čim več strokovnjaki za različna področja, ne oziraje se na politične opredelitve posameznikov. Toda v tem primeru se to ni zgodilo: natančnejši pregled predlaganih članov pokaže, da – četudi imajo nekateri med njimi zelo dobre strokovne kompetence – so najprej somišljeniki trenutne oblasti (ali pa se ji vsaj niso nikoli zamerili), sicer pa katoliškega in konservativnega svetovnega nazora. »Verjetno se bo to poznalo tudi pri izboru nagrajencev,« pravi Möderndorfer. Skoraj gotovo se lahko za štiri leta poslovimo od nagrad, ki bi jih dobile umetnice ali umetniki, ki radikalno prevprašujejo naš pogled na svet in družbo.

Da jih o pozivu, naj predlagajo člane upravnega odbora Prešernovega sklada, nihče ni posebej obveščal, pravijo v vseh stanovskih društvih.

Nekaj imenovanj sploh zbuja skrb, saj so imeli predhodniki predlaganih članov na svojih strokovnih področjih neprimerljivo več kompetenc. Tako bo področje plesa zastopala Barbara Drnač, koreografinja, televizijska voditeljica, plesalka, ki je osnovala eno prvih plesnih showdance skupin Arruba, pozneje pa je vodila oddajo in urejala portal Parada plesa. V sestavi upravnega odbora Prešernovega sklada bo zamenjala Uršulo Teržan, plesalko, koreografinjo, profesorico umetnosti giba, članico Plesnega teatra Ljubljana in avtorico knjige Sodobni ples v Sloveniji, ki je leta 2006 v okviru Univerze v Ljubljani prejela Priznanje za pomembna umetniška dela – umetniški doktorat.

Dramaturg Rok Andres bo za področje gledališča nadomestil dramaturginjo Iro Ratej, tudi predsednico trenutnega upravnega odbora. Ratejeva je dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem, sodelovala je v več kot štiridesetih uprizoritvah klasičnih in sodobnih avtorjev svetovne in slovenske dramatike s slovenskimi in tujimi režiserji. Štiri uprizoritve je v MGL tudi režirala, urejala gledališke liste, eno sezono vodila Prešernovo gledališče Kranj in bila predsednica slovenskega društva ITI (International Theatre Institute). Andres, rojen leta 1989, ima za seboj le malo čez deset dramaturgij in med drugim sodelovanje pri scenarijih za dokumentarne filme o slovenskem mučeniku, študentu teologije Lojzetu Grozdetu, ki naj bi ga do smrti trpinčili partizani, nadškofu Antonu Vovku in škofu Janezu Frančišku Gnidovcu.

Področje literature bosta zastopala zamejski književnik Jurij Paljk (1957), odgovorni urednik tednika Novi glas, medija katoliško usmerjenega dela slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki piše za več slovenskih medijev v Italiji in na Primorskem in za cerkveni tednik Družina, ter celjski pesnik, pisatelj in umetnostni zgodovinar Robert Simonišek (1977), ki ima izdanih več pesniških in proznih zbirk ter znanstvene študije. Njegov roman Soba pod gradom je bil leta 2014 nominiran za nagrado kresnik, za esejistično zbirko Trk prostorov pa je leta 2016 prejel Rožančevo nagrado. Toda ne Paljk ne Simonišek nista tako prepoznavni in referenčni imeni za področje književnosti kot Andrej Blatnik in Vinko Möderndorfer, ki sta bila člana UO v iztekajočem se mandatu – a je Möderndorfer lani odstopil. Blatnik in Möderndorfer sta tudi oba prejela nagrado Prešernovega sklada.

Za področje arhitekture je izbran Marko Cotič, arhitekt in publicist, njegova referenca je, da je med drugim zasnoval pokopališče v Logatcu, poslovni objekt Taxgroup in palačo DSU na Litostrojski cesti v Ljubljani. Pred njim je arhitekturo in oblikovanje pokrival Edi Berk, nekdanji vodja sekcije za vizualne komunikacije pri Društvu oblikovalcev Slovenije, dobitnik prek tisoč priznanj in več nagrad, med drugim tudi nagrade Prešernovega sklada. Njegova dela so objavljena v več kot 180 knjigah po svetu, imel je tudi več kot sto svetovnih razstav.

Kdo pa so preostali predlagani člani upravnega odbora? Šestinsedemdesetletni skladatelj in dirigent Lovrenc Blaž Arnič je bil dirigent in umetniški direktor Opere in baleta SNG Ljubljana ter dirigent in umetniški vodja Ljubljanskega mladinskega simfoničnega orkestra. Kot izredni profesor je poučeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani, dve sezoni je bil glasbeni direktor in dirigent Državne opere in baleta v Ankari, v prejšnjem mandatu Vaska Simonitija pa njegov svetovalec.

Ženja Leiler Kos je dolgoletna kulturna novinarka in urednica Dela. Bila je članica uredništva revije Literatura in pisala za številne medije. Med letoma 1997 in 2003 je bila urednica kulturne redakcije Dela, med 2010 in 2013 pa odgovorna urednica štirinajstdnevnika in spletne strani Pogledi. Med letoma 2013 in 2014 je vodila Direktorat za medije na Ministrstvu za kulturo RS. Poročena je z literarnim zgodovinarjem in profesorjem na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Matevžem Kosom, njen tast je akademik Janko Kos, ki je ravno tako eden od novih članov upravnega odbora. Devetinosemdesetletni Janko Kos je ključna figura slovenske primerjalne književnosti, ki pa nikoli ni skrival svoje politične usmeritve – v zadnjih letih je pisal kolumne za Demokracijo in bil član Zbora za republiko.

Tudi Mateja Komel Snoj je diplomirala na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 1991 do 1996 je bila novinarka in urednica kulturnega uredništva časnika Slovenec, prvega desnega časopisa v Sloveniji, kot literarna kritičarka je med drugim sodelovala z revijami Literatura, Sodobnost, Tretji dan. Leta 1996 je postala direktorica Slovanske knjižnice v Ljubljani, leta 2008 pa jo je Vasko Simoniti, takrat prvič minister za kulturo, predlagal za direktorico NUK. Trenutno je članica komisije za literarno nagrado kresnik, prevajalka in lektorica. Poročena je z Vidom Snojem, pesnikom in profesorjem primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, sinom književnika Jožeta Snoja, ki tako kot Kos spada v krog kulturnikov, ki dolga leta delujejo v političnem polju SDS.

Igor Grdina je zgodovinar in literarni zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Inštitutu za civilizacijo in kulturo. Raziskovalno se ukvarja predvsem z zgodovino starejše slovenske književnosti, s kulturno zgodovino in politično zgodovino 19. stoletja. Sicer pa je Grdina zgodovinar desne politične usmeritve. Politično se je angažiral pred lokalnimi volitvami leta 2006, ko je bil med pobudniki Zbora za Ljubljano. Večkrat je sodeloval z Zborom za republiko. Redno sodeluje v pogovornih oddajah na Nova24tv, bil pa je tudi eden od gostov v oddaji Intervju na nacionalni televiziji, ki jo vodi Jože Možina, še en predlagani član upravnega odbora.

Novinar, zgodovinar in sociolog Možina je verjetno eden najbolj znanih novinarjev na RTV Slovenija, ki pa ne skriva svoje naklonjenosti SDS. Je avtor oddaje Pričevalci, v kateri gosti ljudi, ki so bili med drugo svetovno vojno kolaboranti, in Intervju, kjer je nastopilo že kar nekaj kontroverznih osebnosti, denimo sodnik Zvjezdan Radonjić in psiholog dr. Andrej Perko. Leta 2014 je prejel Prešernovo nagrado za dokumentarni film o Pedru Opeki, kar je zaradi Možinovih ideoloških stališč sprožilo odstop članov strokovne komisije.

Klasična filologinja Sonja Weiss je diplomirala iz latinskega jezika in književnosti, italijanskega jezika in književnosti ter grškega jezika in književnosti. Objavlja članke s področja antične filozofije ter prevaja filozofska besedila antičnih, srednjeveških in humanističnih avtorjev. Je avtorica prve slovenske monografije o Plotinu; zanjo je lansko leto prejela Jermanovo nagrado. Njen oče je bil Andrej Capuder, katoliški pisatelj, profesor romanistike na Filozofski fakulteti in slovenski kulturni minister v prvi vladi, ki jo je vodil Lojze Peterle.

Kandidatka Barbara Drnač, ki je predlagana za področje sodobnega plesa, po merilih strokovnosti ni kandidatka, ki bi jo predlagalo Društvo za sodobni ples.

Operna pevka Bernarda Fink prihaja iz slovenske glasbene družine Fink, po drugi svetovni vojni izseljene v Argentino. Izobraževala se je na Visoki šoli za umetnost gledališča Colón, kjer je tudi redno nastopala. Leta 1985 je na tekmovanju Nuevas Voces Lίricas osvojila prvo nagrado in se preselila v Evropo. Redno nastopa v svetovnih glasbenih središčih. Leta 2006 jo je avstrijski zvezni kancler odlikoval z avstrijskim častnim znakom za znanost in umetnost, 2013 pa je prejela nagrado Prešernovega sklada in leto pozneje častni naziv Kammersänger. Poročena je z avstrijskim Korošcem Valentinom Inzkom, katoliško usmerjenim jezikoslovcem, diplomatom in prevajalcem, ki je bil nekdaj veleposlanik republike Avstrije v Sloveniji, trenutno pa je visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino.

Slikar, grafik, likovni teoretik in publicist Jožef Muhovič na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje kot redni profesor predava likovno teorijo. Izdal je temeljno likovnoteoretsko delo na Slovenskem, Leksikon likovne teorije. Leta 2017 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU v razredu za umetnosti. Je zagovornik ureditve prikritih grobov domobrancev; pred nekaj leti je bil svetovalec pri pripravi projekta »predlog ureditve grobov žrtev vojne in revolucionarnega nasilja«, ki ga je po naročilu Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanja prikritih grobišč domobrancev pripravil arhitekt Robert Dolinar.

Leta 1968 rojena Katarina Klančnik Kocutar je končala študij dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Sprva je bila zaposlena kot novinarka za kulturo na Radiu Maribor. Od leta 1999 do 2004 je bila direktorica Lutkovnega gledališča Maribor, po letu 2004 strokovna programska sodelavka, od leta 2016 pa je ponovno direktorica.