Sara Stridsberg: Beckomberga. Oda moji družini

+ + + +

Arhitektura žalosti

»Včasih pomislim, da je obdobje Beckomberge sovpadalo z obdobjem državne blaginje in socialne države, s časom med letoma 1932 in 1995,« švedska pripovednica Sara Stridsberg (1972) proti koncu nadrobljenega romana zapiše post festum premislek o glomazni psihiatrični ustanovi na robu mesta, v kateri se je zdravil oče alkoholik in suicidnež. Vendar oda družini tokrat ne pomeni samo poklona očetu; družina so poleg matere, bežeče iz zakona, pravzaprav kar vsi varovanci ustanove, s katerimi je prihajala v stik, se vanje zaljubljala ali pa spremljala tamkajšnje očetove sentimentalne zmage, ki jih je, kadar ga ni zalival črni žolč, izvojeval z očarljivostjo.

Ustanova je precej pretočna in ohlapna. Kot v prozi Petra Božiča iz sedemdesetih let, v kateri posamezniki zlahka prehajajo meje, ker jih ni, kjer so pacienti potem, po rehabu, pazniki in odločevalci, se tudi tu pripovedovalka veliko druži znotraj. Z ženomorilcem, enim značajsko najboljših moških, se še mladoletna zbližuje, oče pa ima tam dve ljubici, pacientko in sestro, ki mu dostavlja stvari. Te so sicer zaklenjene, vendar z mamili paciente oskrbuje tudi – očitno glavni – dohtar in jih vozi na nočne zabave s sumljivim programom. Vsi so notri, vendar je ta notranjost bistveno širša od zidov ustanove in tudi izhodi z nejasnim izidom so pogosti. Saro Stridsberg bolj zanima notranjost ubito izpisanih likov, zdi se, da se težje spoprijemajo z morjem žalosti kot z zunanjimi omejitvami; med njimi je na primer zadnji pacient, ki je tako rekoč vse življenje preživel v Beckombergi in se boji tistega zunaj, nevarnega in nepredvidljivega. Tudi drugi uporabniki so precej sprijaznjeni, da jim bo enkrat končno uspel veliki met. Ne rehabilitacija, temveč mračne sanje o odplavanju na odprto morje, nepovratno, da jim bo uspelo tisto, o čemer razmišljajo kot o končnem razhodu s tesnobo.

Stridsbergova zgodbo pripoveduje razsekano, z zavestjo, da je tako rekoč odrasla v ustanovi, predvsem je ta usodno zaznamovala njen pogled na svet, njeno dojemanje normalnosti. Tudi tisti svet zunaj, na eksotične destinacije bežeča mati, nefunkcionalne partnerske zveze, vse izvira iz doma in družine, torej Beckomberge. Roman je izpisan asociacijsko, nekronološko, fragmentarno, pogosti so opisi otrple bolečine, kakor se zrcali v naravi, pa popisi voljne mračnosti, ki pretežno preveva uporabnike; samo včasih jih prešine sprijaznjenost s stanjem stvari in stopnjo neuspeha. Trpka, mračna, na podlagi drobcev, v katerih se kot v razbitem ogledalu zrcalita splošna depresija in brezup, s kar največjo neprizanesljivostjo, pa vendar tudi s spravljivim prelivom spisana zgodba o odraščanju.