Oholo!: Mnogobolje

+ + + +

Nekaj je nespregledljivo in nesporno: nekje na obronkih blede resničnosti slovenske glasbene scene živijo domače improvizatorske in prostojazzovske dejavnosti, ki so področje izjemno heterogene in bogate preteklosti, pa tudi živahne sedanjosti. Naštejmo le nekaj nosilnih stebrov tega početja, torej institucij, ki že dolgo – pa še zmeraj – skrbijo za redno dostavo hrupa: klub Gromka, festivala Jazz Cerkno in Jazz festival Ljubljana ter Zavod Sploh. Zadnji je precej dejaven pri uprizarjanju robnih glasbenih praks, od časa do časa pa postreže tudi s kakšnim založniškim zamahom. Najnovejši je delo nekakšne »all-star« zasedbe omenjenega skupka glasbenih praks, ki jo sestavljajo Jure Boršič, Marko Jenič, Andrej Boštjančič Ruda, Jošt Drašler, Tomaž Grom, Vid Drašler in založniško morda najzanimivejši protagonist tega miljeja zadnjih let Andrej Fon. Tehnološka slogovna posebnost je nedvomno raba dveh saksofonov in kontrabasov.

Formacija Oholo! se na odrih pojavlja neredno približno zadnjih pet let. S sedmimi člani jo lahko opišemo kot zasedbo srednjega formata, zasedbo samoorganizacijskega principa, glasbeniške samostojnosti in suverenosti, radikalnega izraza, svobodnega sloga in nujnega raziskovanja. Prav vsa ta izhodišča v spomin prikličejo početje ključnih prostojazzovskih ustrojev vse do institucije chicaških umetniških ansamblov.

Prvenec Mnogobolje je zastavljen kot tok, bolje rečeno kot povodenj precej proste forme v primežu dveh bolj strukturiranih posnetkov v uvodu in izteku. Oholo! je ena tistih kooperativ, ki komunalnost, skupni, izrazito kolektivni in kooperativni direndaj gradijo na svobodi osebnega izraza. Vsakemu akterju je zagotovljen prostor udobja in muk improviziranja, skupina pa neprestano, napeto in dinamično brklja med ohlapnim in začrtanim. Kakofonijo drezanja po instrumentariju prekinejo izdelane ritmične strukture in dvoglasni saksofonski sunki, ki se na trenutke poženejo do zagnanih melodičnih tem, pri katerih vzporednice prav tako lahko iščemo vse do ameriškega črnega (spiritualnega in prostega) jazza samosvojcev in neodvisnežev sedemdesetih let.

Mnogobolje je igrišče ohlapnega skladanja, a tudi glasbenih tveganj, ki se odločno, zavestno in nedvoumno niti za hip ne zanaša na posege po trikih kanona »jazzovske virtuoznosti«, vendar ga hkrati krasi prožna performativna omika. Muzicisti ne solirajo: igrajo po svoje, a s stalnim poslušanjem kolegov. Prava antiteza oholosti torej.

»Moglo je i bolje«, toda prvenec kolektiva Oholo! je dejansko mnogo boljši – slogovno zahteven, vendar ne cerebralen, svoboden in hkrati zaokrožen. Referira, a ne idealizira. Je zagotovo eden štrlečih, če govorimo o vrhuncih domačega objazzovskega založništva letos. Pa tudi pet let gor ali dol!