Brina Rafaela Klampfer, režiserka in dramaturginja, ki v predstavi raziskuje trk dveh ideologij

Tema, ki je Brino Klampfer (1989) tako zelo pritegnila, da se ji je želela posvetiti v magistrskem delu na Akademiji za radio, gledališče, film in televizijo, kamor se je po magisteriju iz primerjalne književnosti in literarne teorije vpisala še na študij gledališke režije, je bil odnos avtorjev mlajše generacije do Jugoslavije. »Zanimivo se mi je zdelo, da se mladi avtorji v Sloveniji s tem ukvarjajo precej manj kot avtorji v preostalih državah bivše Jugoslavije, sploh dramatiki,« pravi. Posebej dobro pozna mlajšo hrvaško književnost, saj je en semester študija primerjalne književnosti preživela na izmenjavi v Zagrebu; tudi magistrirala je iz primerjave sodobnih dramskih pisav slovenskih in hrvaških dramatičark. Toda dovolj slovenskih besedil mlajših avtorjev, ki bi problematizirala odnos do Jugoslavije, ni našla, zato se je raziskave lotila prek intervjujev z zadnjo generacijo pionirjev. Čez čas pa je ugotovila, da zelo konkretno zgodbo, skozi katero lahko raziskuje omenjeno temo, pravzaprav nosi v sebi.

Gre za zgodbo o tovarni Paloma v Sladkem Vrhu, ki je proizvajala toaletni papir za vso Jugoslavijo. Klampferjeva, ki je odraščala v kraju v bližini, se je spomni še iz otroštva. Tako je nastala njena drama Paloma o gospodarskem razcvetu, ki ga je Sladki Vrh zaradi Palome doživel v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in njegovem vplivu na življenja krajanov. »V šestdesetih letih se je to popolnoma ruralno okolje sredi Slovenskih goric urbaniziralo. Delavci so na dveh kvadratnih kilometrih zgradili bloke, trgovino, pošto, kulturni dom, nogometno igrišče, bazene in eno stolpnico ... tovarna je torej oblikovala način življenja v Sladkem Vrhu. Hkrati pa je bila to prva tovarna, ki je v Jugoslaviji začela proizvajati toaletne rolice. Skozi ta napredek smo ustvarjalci predstave raziskovali trk dveh ideologij: socializem – lističi, na drugi strani pa zametki kapitalizma z rolami, ki prinašajo udobje. A prodaja rol v Jugoslaviji ni stekla in zato so v tovarni poskusili iznajti povsem nove strategije, kako nagovoriti kupce. Uvedli so na primer trgovske potnike, ki so hodili po Jugoslaviji in ljudi pregovarjali, naj kupijo role. Držala za role so celo montirali zastonj … skratka, razvijali so svojevrsten marketing, ki je bil v kapitalističnih državah v tistem času že dodobra razvit.«

Predstava bi morala biti uprizorjena že marca, teden po tem, ko so se zaradi epidemije zaprla gledališča; a pomembno je, da bo vendarle dočakala svojo premiero – 21. junija v Slovenskem mladinskem gledališču. Še prej, 10. junija, pa Klampferjeva v Stari mestni elektrarni režira zabavno monodramo Za narodovo zdravje, predstavo, kakršne naj bi bili željni vsi državljani, ki se smejo po karantenski pavzi končno vrniti v gledališče.

Brina Klampfer je že v času študija primerjalne književnosti in literarne teorije spadala med najaktivnejše študente na oddelku. Urejala je na primer oddelčni časopis Ocvirk in bila med dejavnejšimi člani dramskega krožka. V tistem času se je prvič lotila režije in ustvarila kar nekaj odmevnih predstav, večino v Gledališču Glej. Glej, vitki študent, je bila nagrajena s kar dvema nagradama na festivalu Vizije. Ker jo je gledališče vedno nagovarjalo bolj kot literatura, je želela takoj po diplomi vpisati dodiplomski študij gledališke režije na AGRFT, a je bil ravno takrat sprejet zakon, da z že končanim dodiplomskim študijem ni mogoče vpisati še enega na drugi fakulteti. Tako je študij nadaljevala na magisteriju primerjalne književnosti. V tem času jo je kot dramaturginjo k sodelovanju pri predstavi Seksualna perverzija v Chicagu povabil režiser Tin Grabnar, s katerim sta potem sodelovala še pri predstavah Prekleti kadilci, Martin Krpan, Tartuffe, Starci in nazadnje Gospa z morja. Ustanovila je tudi Društvo KUD Krik, katerega predsednica je, in dramsko platformo Vzkrik, ki deluje že peto leto zapored. »Vzkrik je v slovenskem gledališkem prostoru zapolnil vrzel na področju izobraževanja in promocije dramskega pisanja. Uspeli smo ustvariti platformo, ki je postala prepoznavna in uspešna. Besedila, ki so nastajala v sklopu Vzkrika, so bila letos nagrajena z najvišjimi priznanji za dramatike v Sloveniji; ravno tako so predstave, nastale v okviru Vzkrika, gostovale na največjih gledaliških festivalih.«

Ko je bila v študijskem letu 2018/2019 izbrana za prvo štipendistko sklada Jerneja Šugmana, je vpisala še magistrski študij gledališke režije. »Četudi sem v gledališkem prostoru delovala že nekaj časa, je študij bistveno spremenil moje dojemanje in razumevanje gledališča,« pravi. »Znano sem odkrivala na novo in dana so mi bila orodja, do katerih sam težko prideš. Seveda pa se resnične režije začneš učiti šele v praksi in kljub vsem dotedanjim izkušnjam sem v svojem prvem procesu naredila vse mogoče napake. (smeh) Ampak tako pač je, iz napak se učimo.«